Zadnji žep?

Janko Lorenci

30. 10. 2015  |  Mladina 44  |  Kolumna

Sedanje begunsko dogajanje je še prav idilično v primerjavi s položajem, ki nas utegne doleteti. Nemčija že omejuje priseljevanje in prej ali slej se bo zelo zaprla. Sledila ji bo Avstrija in takrat bo – če ne bomo storili nič - postalo res kritično. Begunci bodo še prihajali, balkanske države si jih bodo še podajale vse do Slovenije, tu pa se bo reka ljudi ustavila in začela naraščati. V nekaj tednih se lahko nakopiči sto, dvesto tisoč beguncev. Že zdaj jih vstopa več kot izstopa.

Znašli bi se v nemogočem položaju, postali del odrezane balkanske periferije, ki ji skušajo Nemčija in vrhovi EU v tej drugi fazi eksodusa naložiti glavno breme krize. Balkanske tranzitne države, med njimi dve svoji članici, bo prepustila njim samim, jim simbolično pomagala, sama pa se zaprla. Tudi Italijo in Grčijo je leta dolgo puščala na cedilu. Balkan bo imel še večje težave in postal še bolj konflikten. In zadnji žep na tej begunski transverzali bo, kot rečeno, naša država.

To je temačen, a povsem verjeten razvoj dogajanja. Odgovorna politika ga preprosto ne sme dopustiti. Če postanemo ribnik brez odtoka, bomo v godlji. Tu bo množica nasedlih ljudi, ki tja, kamor bi radi, ne bodo mogli, nazaj ne bodo hoteli, pri nas pa ne bi bili. Taka množica bi bila nezadovoljna, Slovenija bi jo mukoma in slabo vzdrževala, med domačim prebivalstvom bi se širil odpor do prišlekov, Janša bi se s protibegunskim besnenjem vrnil na oblast.

Položaj je izjemno težaven. Če ne bo begunski tok zaradi zime presahnil, ga lahko vlada razreši le z odločnimi, tudi ostrimi potezami. Prva možnost je, da podobno kot Hrvaška čim hitreje in čim dlje pošilja naprej čim več beguncev. Toda ko se bo avstrijska meja zaprla, bo to teže početi tudi zato, ker si je naša politika do stare EU v glavi že zdavnaj postavila nevidno ograjo pohlevnosti.

Preostane možnost, da se zmanjša dotok beguncev s Hrvaške. En način za to je ograja. Proti njej govori več stvari. Meja je dolga, teren zahteven, zato bi jo gradili dolgo, v tem času pa bi se pritok beguncev nadaljeval. Poleg tega bi veliko stala (čeprav bi nam ironično dvignila BDP). Marsikje v dvolični Evropi nam bi napravila moralno škodo, češ, še eni orbanovci. Delen odpor bi zbudila tudi doma. Janševim privržencem bi tako vzeli veter iz jader, a hkrati sami podlegli ozračju ksenofobije, zapiranja itd. Predvsem pa ograja ne bi bila nepredušna. Vsekakor je to kvečjemu opcija za skrajno silo, nekakšen sporen silobran, zadnji na vrsti.

Druga možnost bi bil dogovor s Hrvaško, Srbijo in Makedonijo, da vse štiri države svoje meje priprejo za begunce in si pri tem pomagajo. To bi bilo v korist vseh in bi preprečevalo grozeče medsebojne konflikte. To ne bi bilo obujanje Juge, ampak pametno sodelovanje regije v stiski, ki jo EU pušča na cedilu. Slovenija bi lahko dala pobudo za tak formalni ali tihi dogovor. Če iz tega ne bi bilo nič, bi bil potreben pritisk - npr. zapora na naši južni meji, ki bi tam zadržala hrvaške vlake, avtobuse, tovornjake, tudi dostavo za Mercator - formalno seveda zaradi natančne kontrole beguncev, torej tako, kot je Hrvaška naredila na srbski meji. To bi bil močan vzvod za zahtevo, da nam naša naporna soseda, dovzetna samo za govorico moči, neha dostavljati begunce. Z zaporo ne bi mogli čakati na uradno zaprtje avstrijske meje, saj Nemčija in Avstrija svojih mej formalno ne bosta zapahnili, dejansko pa.

Slovenska zapora bi lahko tudi brez medsebojnega dogovora povzročila padanje domin, saj nobena država ne bi hotela postati zadnji begunski žep: Hrvaška bi za begunce priprla mejo s Srbijo, ta mejo z Makedonijo, ta z Grčijo. Bruslju bi bilo to potihem prav. Slovenija bi seveda morala biti pripravljena na hrvaške nasprotne ukrepe. A brez te demonstracije moči bi se pritok beguncev nadaljeval, Slovenija pa zašla v hudo stisko. Zdaj smo kritična pretočna država in glede ekonomske in politične podpore Bruslja pa tudi strateških zadev smo lahko zahtevni, tudi agresivni. Nasploh je begunska kriza idealna (izsiljena) priložnost, da se naša oblast otrese servilnosti do vrhov EU, ti pa se lotijo realnih problemov.

Vsi ti morebitni ukrepi bi begunski pritisk zmanjšali in dali nam in EU priložnost, da se pripravimo na zmernejše, manj sunkovito priseljevanje. To se bo po morebitni zimski prekinitvi nadaljevalo, saj vzroki za množični eksodus niso odpravljeni. Hkrati je jasno, da Evropa v kratkem času ne more sprejeti neomejenega števila migrantov. Je pa zanje dolžna storiti bistveno več kot zdaj.

Begunska kriza zbuja mučne dileme. Priseljevanje bo treba ne ustaviti, vendar ga količinsko omejiti in časovno raztegniti. Sliši se neusmiljeno, toda prosto, stihijsko priseljevanje bi povsod sprožilo hudo ksenofobijo in na koncu pripeljalo do popolnega razsula EU, nevarnih konfliktov med članicami in dramatičnega vzpona skrajne desnice, ki bi ukinila demokracijo, meje zapahnila, nove priseljence pa izgnala ali spremenila v sodobne Žide. Neomejeno priseljevanje bi bilo torej kontraproduktivno tudi za sedanje in prihodnje migrante; postbegunska Evropa bi zanje postala nevarna.

Realnost je žal grda. Naši celini in nam ne preostane drugega, kot da najdemo razumen kompromis med sprejemanjem in omejevanjem priseljevanja. Do begunskih dežel ima Evropa velikanski moralni dolg, saj je sokriva za njihovo razsutje. Hkrati ima še vedno velik absorbcijski potencial, demografski priliv pa v marsičem celo potrebuje.

Tistim, ki zdaj hodijo skozi Slovenijo, tegobne poti ne lajšamo dovolj. Precej beguncev pa bo pri nas tudi ostalo. Te bomo vzeli za svoje.