Zajebi pedra!

Maja Novak

30. 10. 2015  |  Mladina 44  |  Ihta

Včasih, dragi bralec, me zares zagrabi, da bi s prižgano baterijsko svetilko sredi belega dne stekla iz svojega soda iskat poštenega človeka. Ali vsaj neškodljivega. Pa nikar ne misli, da med nami ni dobrih ljudi! O, so, kot drobne sive miške se neslišno tihotapijo med nami in njihove skromne ročice delajo neopazne čudeže, ne da bi v zameno pričakovali besedo zahvale – a kaj, ko se včasih zazdi, da je ves sistem ustvarjen tako, da bi do besede prišli zlasti grdi, umazani in zli. Za to imajo na voljo vsaj tri institute. Prvi so seveda mediji in spletni forumi. Drugi je referendum. In tretji ustavno sodišče.

Ko bi z referendumom pobarali volivce, ali naj begunce pustimo, da utonejo v Sotli, bi jih bila verjetno večina za, razen tistih, ki bi menili, da bi jih morali v Sotlo poriniti sami. Ko bi o usodi sobotnega nogometnega derbija med kaj-vem-kom in nekom drugim odločali na referendumu, derbi kljub povsem razumljivi prezaposlenosti policistov ne bi odpadel. Nogomet je vendar sveta stvar, zlasti tisti del, ko se na tribunah stepejo. Ko bi razpisali referendum o kulturnem ministrstvu, bi tega znova odpravili. Knjiga je čevelj, vendar ni nogomet.

Povsem mogoče je, da bi sedanji ustavni sodniki vse te referendume dopustili, če zaradi drugega ne, zato, da bi bilo jasno, kdo je v tej državi bog in batina – oni, ne državni zbor, tako je mogoče razumeti obrazložitev njihove najnovejše razsodbe. Boj za sleherno drobtinico političnega vpliva pač ni mačji kašelj. Kadar pa se tepejo sloni, trpi trava, je rekel Willy Brandt. Samo travne bilke smo, je rekel Walt Whitman.

Metka Zevnik, tista zlatolasa gospa iz Primčeve koterije, ki vsakič, ko mediji preuranjeno ali pravočasno razkrijejo odločitev ustavnega sodišča o dopustnosti referenduma o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, pred parlamentarnimi vrati pove, kako so ji solzice privrele iz očk in ji je srček zaigral ob modrosti petih devetin škrlatnih sodnikov, si lasti pravico, da z referendumom odloča o življenju mojega prijatelja B. O življenju moje prijateljice Š. O mojem življenju. Kako je to mogoče? Saj ni moja mama! Ni moj davčni inšpektor, ni moj policaj, ni moj vojak (na vrat na nos sprejeta razširitev zakonskih pristojnosti vojske gor ali dol!), še moja delodajalka ni. Moji pogodbeni partnerji s tem, ko odločajo, ali mi bodo izplačali avtorski honorar ali ne, sicer res odločajo o mojem življenju ali smrti, zato pa si vsaj ne domišljajo, da smejo odločati, s kom bom spala in ali bom zato prikrajšana za nekatere temeljne človekove pravice. Gospa Zevnik bi rada odločala o meni, čeprav me sploh ne pozna. Velika večina od 350 tisočev, ki bodo, kakor tu sedim, na ne prav poceni referendumu odločili, da smem ljubiti samo tako, kot se njim zdi primerno, me sploh ne pozna. (Dvomim, da berejo knjige ali Mladino.) Mislim, »svašta«. Kako dolgo se bo še treba boriti in razlagati to in ono, preden bo petim ustavnim sodnikom potegnilo, da to vendar ne gre?

Ustavni sodniki pri odločanju niso razmišljali o konkretnih usodah konkretnih ljudi ne o njihovem morebitnem trpljenju – povsem po nogometno so razmišljali, kako bodo zabili gol za politično stranko, za katero jim deklarirano ali skrivaj bije srce.

Seveda ti ustavni sodniki pri odločanju niso razmišljali o konkretnih usodah konkretnih ljudi ne o njihovem morebitnem trpljenju – povsem po nogometno so razmišljali, kako bodo zabili gol za politično stranko, za katero jim deklarirano ali skrivaj bije srce. Zato pa, dragi bralec, o pedrih in lezbah iz mesa in krvi razmišljaj vsaj ti! Pojdi na referendum in glasuj za zakon o zakonski zvezi, saj boš tako najlepše zafrknil to presneto zalego nemarno!

Kajti odločitev, da boš skrbel za otroka, nikakor ne prinaša sladkih privilegijev, pa čeprav so nekatere današnje mamice, ki v otrocih vidijo modni dodatek, očitno prepričane o tem. Zlasti v naši, ahem, socialni državi otipljivih privilegijev ni. Nasprotno, starševstvo je neskončno naporna stvar. Za nameček si v vlogo starša vpoklican za vsaj dve desetletji, od prve pokakane plenice in prve neprespane noči prek skrbi, kako boš otroku v neoliberalizmu omogočil šolati se za poklic, ki ga veseli, do tesnobnega trenutka, ko spoznaš, da se bo punčica tvojega očesa preselila daleč, daleč v tujino, ker zase v tej najboljši vseh mogočih držav ne najde mesta pod soncem. Zelo odgovorna, odrekanja polna in včasih bridka stvar je, to starševstvo. Saj ste ga sami izkusili, ne? Zakaj bi bilo potemtakem gejem prizaneseno z nečim, kar ste prestajali sami? Zakaj bi jim bilo bolje kot vam? Naj še oni sredi črne noči bolnemu otroku merijo temperaturo, naj mu brišejo solze, ko bo zaradi medvrstniškega nasilja prijokal iz šole, naj se tudi oni za to, da bo deležen vsega, kar potrebuje, kdaj odpovejo kakemu dopustu, kaki knjigi, kakšnemu kosu obleke ali, kot to danes prehaja v navado, zadnjemu grižljaju kruha! Prav zares, najlepše se boste istospolno usmerjenim za njihov obstoj maščevali tako, da jim boste dovolili, naj vsaj dvajset let nenehno živijo na robu katastrofe, z živci, napetimi kot strune.

Druga možnost bi kajpak bila, da se jim zahvalite za požrtvovalnost.

Te dni mi je nekdo zaupal, da ga pri gejih moti le to, da se združujejo v lobije, ki jim omogočajo »bonitete«. In pomislite, to se dogaja v državi, kjer še nihče nikomur ni priskrbel službe, nikomur »zrihtal« česa »mimo vrste«, kjer še nihče nikoli ni vstopil v to ali ono politično stranko zato, da bi lepše živel! Ampak reči moram, da so tile mitološki lobiji, po vsem sodeč, prav ganljivo nespretni. Očitno svojim članom ne morejo zagotoviti niti osnovnega človekovega dostojanstva, ne temeljnih človekovih pravic, niti jih ne morejo ubraniti pred šikaniranjem. Kakšni lobiji neki so to?! Čeprav sami gotovo niste v nobenem, vsaj vi istospolno usmerjenim dopustite, da si bodo na svoja ramena lahko naložili tako težko in plemenito nalogo, kot je skrb za otroka!