Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je

+ + + +

Med demenco in asocialo

Pripovedovalka romančka je v letih, pa tudi sicer: dvakrat jo je sredi čela zadela strela, zaporedoma, ima lažne nosečnosti, strah pred sosedi, ki so res pravi runkeljni in čisto brez šlifa, radostita jo hoja po gozdu in sanjarjenje o smrti – prijazna odrešitev, predolgo se ne mudi! Čeprav se potem spet enako boji življenja kakor smrti.

Živi z možakom, ki dela na Statističnem. Pes Stein, nomen est omen, je potonil, ko je plaval za španskim vetrcem na gladini. Pravzaprav je v njenem življenju vse narobe, polastiti se poskušajo njenega stanovanja, v čast novemu hišniku prirejajo delovne akcije, do katerih ima odpor kot do vsega množičnega in socialnega, nagovarjajo jo možaki in na videz benigno sprašujejo za točen čas, take stvari. Razlogov za skrivanje in paranojo, za zapiranje vase torej več kot dovolj.

Vendar ohranja nekakšno vedrino. Skozi zaskrbljenost se kažejo njena stališča do sveta, ki so res izvirna, in ljubo nam je, da nam jih ni treba deliti z njo. Epsilon je suhoparen možak, naphan z matematičnimi formulami in ocenami verjetnosti, in kar nekaj je stvari, ki so statistično skoraj nemogoče, pa se vendar dogodijo; in četudi se, jih ona bolj težko razume, kar vidimo iz njenega opisa maše zadušnice in pogreba proti koncu.

Obenem pa je načeto stanje dober razlog, da splava na vrh vse tisto, kar se je nabralo od prej: pregovori in izreki, bolj takšne vrste kot z vezenih stenskih prtov na kmetih, ki jih je prevajalka, podobno kot besedila glasbenih komadov, dovolj uspešno in duhovito arhaizirala in poiskala v našem izročilu. Med načine pripovedovalkinega obvladovanja sveta sodijo tudi poskusi, da bi vse skupaj zrimala, kakor da bi bil tak formalizirani in kot da estetizirani svet zato kaj bolj urejen.

Prismuknjena stara gospa, ki obtiči med brezskrupuloznimi sosedi in njihovim navdušenjem, je postavljena v bližino tistih skandinavskih rezonerjev in benignih čudakarjev, za katere ima franšizo Arto Paasilinna, le da je svet Skomsvoldove mračnejši in bolj zagoneten. Tisti smehljajoči se humorni poprh dobi zdaj bistveno mračnejše tone in izgubi obliko mitskega potovanja, zaradi česarkoli že. Več je notranjega sveta in pretanjenih nesporazumov, več je duhovitih oksimoronov in vrzeli v dojemanju in nič čudnega ni, da so severnjaki z nizko stopnjo osončenosti zagrabili ta mrakobno duhoviti literarni prvenec.