Rudimental: We the Generation

Prakse velikih imen britanske plesne scene postajajo zadnja leta vse bolj unitaristične. Njihovi albumi so praviloma funkcionalni: glasbo goni jasen dvojni namen. Prvič, delovati mora v živo, na odrih velikih festivalov pred večtisočglavo množico. Delovati pa mora tudi v etru. Te skupine zato za obvezne radijske obrate, pa tudi za nekaj spremljajoče evforije in pompoznosti praviloma angažirajo trenutno smetano pop vokalistov. Tako gre najpogosteje za projekte epskih refrenov, lestvičnih singlov in matematičnih aranžmajev. Za zbirke posnetkov in ne prave albume. In na samem vrhu britanskega elektronskega popa se zadnja tri leta komolčkata dve imeni: Disclosure in Rudimental.

Skupina Rudimental je v glavni tok priplavala iz drum’n’bassovskega pritoka leta 2012 s posnetkom Feel the Love, ki se je zavihtel na prvo mesto na britanski lestvici singlov. Sledil je prvenec Home, točno tak, kot bi ga pričakovali, na vsakem posnetku gostujoča vokalistka ali vokalist, dramatični dvigi in padci, sprejet pa je bil rahlo zadržano, a z odobravanjem.

Drugi album besedno zvezo We the People (Mi, ljudje) iz uvoda v ustavo ZDA rahlo zoži v We the Generation in ne ponudi hujših pretresov ali presenečenj. Na prav vseh posnetkih spet gosti kup gostujočih pevk in pevcev, med katerimi je daleč največji zvezdnik Ed Sheeran, tu pa so še Lianne La Havas, Dizzee Rascal, MNEK. Osnove so ziheraške: drum’n’bassovske in houserske ritmike, pretopljene v nič kaj drzen pop format. Spet gre za ploščo, ki je le skupek posnetkov in nima širše zgodbe, konteksta, pripovednega loka. Je déjà vu oziroma déjà entendu festivalske plesne žolce, obveznih himničnih trenutkov in pavšalnih besedil, pevkam in pevcem pa le v redkih delih uspe pustiti globlji pečat. Morda si najbolj zapomnimo prav mlado soulersko mojstrico Lianne La Havas.

Album so posneli na Jamajki, v priznanem studiu Geejam, ki smo ga videli tudi v nedavnem dokumentarcu o Amy Winehouse, saj je ta prav tam snemala nekaj materiala za svoj drugi in zadnji album. Na albumu We the Generation sicer je slišati sledi jamajške popularne glasbe, predvsem v poskočnih pihalnih aranžmajih, a tega ne gre pripisovati lokaciji snemanja, saj so britanske (drum ‘n’)basovske prakse močno prežete z jamajškimi tradicijami.

No, na koncu albuma pa le dobimo morda celo edino pravo presenečenje projekta. Posnetek, na katerem so iz groba potegnili lani umrlega mojstra ameriškega soula Bobbyja Womacka. Posnetek, ki še zdaleč ni tako grozen, kot znajo biti posthumna mešetarjenja.

Skupina Rudimental torej z drugim albumom dostavi pač še en paket plesnega popa, ki bo verjetno dvigoval nekaj prahu po eminentnih glasbenih festivalih, ne pa po zgodovini plesnih godb. Navadno.