Emil Filipčič: Drame

+ + + +

Rana in pozna dela

Filipčič je najprej prozaist in dramatik, z Dergancem soavtor Butnskale, kultne radijske igre, ki je dobila po Slakovi filmski zdaj tudi stripovsko podobo. Ob pisanju je še igralec, recimo v Jovanovićevih režijah klasičnih besedil ali v lastnih; le kdo je lahko ostal resen pri izvajanju Božanske tragedije v režiji Vita Tauferja, kjer sta se z Ivom Godničem spotikala v potapljaških oblekah in plavutkah in sproti pozabljala besedilo?

Filipčič (se) igra še v enem pomenu; zaveda se, da pridemo pri lupljenju čebule slej ko prej do prazne sredice. Mesto, kjer bi moral vladati in kjer se šopiri Jaz, je prazno, namišljeno. Možnost, ki za zdaj še povzroča grozo. To poskušamo prekriti z maskami in nič naključnega ni, da se v eni od devetih dram iz izbora, v Altamiri, nastopajoči maskirajo. Dodatno maskirajo, saj se ves čas skrivajo za masko, sestavljeno iz citatov, iz privzetih govoric, iz literarne tradicije, pa še LSD mešajo s travo in encijanom in je vse skupaj visokooktansko halucinantno. Igra o alkoholizmu, nefunkcionalni družini in socialnem dnu, pa tudi psihičnih robovih, kot bi temu rekli danes, dobiva vse bolj groteskne razsežnosti, psihedelični in narcisistični Jaz glavne dramske osebe in obenem kreatorja sveta se razširi čez meje mogočega. Da so robovi verjetnega pri Filipčiču že v osnovi zabrisani in ukinjeni, da zanje ni pregrad in ne mej, tega menda ni treba posebej poudarjati.

Filipčičevo preigravanje se kaže kot ekshibicionizem, kot samopašno uživanje v kreiranju svetov. Skupaj trčijo islam in sveta besedila, ljudske pravljice in proti potrošništvu drseči svet, dramske osebe gladko prehajajo od znotraj navzven, vse je samo volja in predstava. Volja je avtorjeva samovolja, za predstavo poskrbijo razkošni notranji svetovi, v katerih zevajo razpoke in se hitro, sredi prizora, zamenjajo pravila in zakoni sveta.

Igra je pri Filipčiču način, kako vzdržati v napokanem in fluidnem svetu, zato preskakovanje kot odgovor na nestanovitnost in premene: med jezikovnimi legami, med identitetami, med žanri. Ni več identitete med besedami in stvarmi, imenovanja so poljubna in neobstojna, kar vse daje občutek shizoidnosti. Kar je začel in detektiral Kartezij, File zaostri in pripelje čez rob.

Ta dramatika je zabavna, kreativna, duhovita. Izbor devetih dram, od Keglerja, Ujetnikov svobode, Atlantide, Bolne neveste, Altamire, Psihe, do novih, 20th Century Fox in Suženj akcije, je pomemben tudi zato, ker odpira prostor ničemur zavezane svobode, igrivosti, nonšalance, ignorance zakonitosti, ki si jih današnji čas ne upa ali ne zmore več privoščiti.