Janko Kos: Ideologi in oporečniki

+ + + +

Druga knjiga spominov prof. Kosa na obdobje med letoma 1950 in 1990: po Umetnikih in meščanih še Ideologi in oporečniki.

Memoarska literatura ima pred kabinetnim zgodovinopisjem prednost detajla, ki ga prinašajo osebne izkušnje in anekdote. Tako avtor razkriva bivanje revij Besede (1951–1956), Revija 57 (1957–58) in Perspektive (1960–64), gledališke skupine Oder 57 (1957–1964) in delovanje legendarnega Oddelka za primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Moč Kosovega spominjanja je v postopku, ko nam na primerih posameznosti oriše duh časa, se pravi ideološki okvir komunističnega režima v petdesetih in šestdesetih letih. Revije, ki so okoli sebe zbirale prodorne mislece in ustvarjalce, so prav v trenutku, ko so postale zaznavne in dobile družbeni pomen, neizprosno ukinili, najbolj štrleči avtorji pa so končali v sodnih preiskavah in po zaporih. Toda tu pisec primakne še podvprašanje: kdo je bil ustanovitelj ali vsaj pokrovitelj teh projektov? Brez iluzije o spontani organizaciji civilne družbe – kreator je bil vrh komunistične partije, ki je novim generacijam podarjal revije, a jih pri tem budno opazoval. Reč je spominjala na dresiranje psov: vsakič, ko je skupina stopila dva koraka onkraj dovoljenega partijskega polja, je dobila ukor – ukinitev in kazen za štrleče, ki naj bi bila v poduk preostalim. Režim jim je namreč hitro ponudil novo revijo in z njo drugo priložnost, a zgodba neuspešnega učenja se je vsakič ponovila. Svoboda izražanja, še tako šibko udejanjena, je bila za partijo nesprejemljiva.

K drugi temi, kot je Oddelek za primerjalno književnost, je Kos pristopil le na izkustveni ravni in slikovito popisal antagonizem dveh titanov – Ocvirka in Pirjevca, ki je omogočil tudi njegovo promocijo. Toda tu je spomin zaklenil s smrtjo dveh protagonistov in na začudenje bralca pozabil spomine na čas, ko je sam postal demiurg.