Zakon trga

Gospod Kim se nekega večera vrne domov. Lepo urejen, uglajen in tih, v udobni poslovni obleki, malce utrujen – to se vidi. Ni čudno – dan je preživel v pisarni manjše korporacije. Doma ga pričakajo žena, otroci, tašča, jasno, vsi veseli, da se je vrnil zdrav in čil. Nas čaka idilični družinski večer? Ne. Gospod Kim se ni vrnil zdrav in čil. Zgrabi namreč kladivo in vsem – od žene do otrok – razbije glave.

V pisarni se naslednji dan začne policijska preiskava. Kaj se zgodilo? Kaj mu je bilo? Zakaj je to storil? Kaj ga je sprožilo? Je imel kakšne finančne težave? Je zbolel? Odgovor je na dlani: pisarna je sterilna in brezdušna, vsak uslužbenec je v svoji škatli, vsi so napeti, nervozni in izgoreli, naprezajo se in žrejo, drug drugemu so pes, delajo non-stop, tudi ponoči, delovni pogoji so stresni in ponižujoči, od vseh pričakujejo in zahtevajo blazno učinkovitost in produktivnost, vsi dihajo skozi znoj, strah, negotovost in konformizem – trga, cefra, duši in mravljinči jih nelagodje v kapitalizmu, ki od človeka terja preveč.

Ko si preiskovalci ogledujejo materiale, ki jih je posnela varnostna kamera, v grozi ugotovijo, da je gospod Kim, ki je po pokolu pobegnil, vstopil v poslopje, v katerem je menedžiral prodajo – in da iz njega potem ni izstopil. Kar pomeni, da je še vedno nekje v poslovni stavbi in da so življenja zaposlenih, njegovih kolegov, ogrožena. Toda vprašanje, kdo jih bolj ogroža, gospod Kim ali kapitalizem (psihopat ali kapitalistični stroj), je le retorično: razlike namreč ni. Oba ustvarjata kurjo polt.

Ali bolje rečeno: pri zaposlenih razlike med strahom pred gospodom Kimom in strahom pred gospodom kapitalizmom ni. Atmosfera, v kateri delajo, je enako strašna in stresna kot atmosfera, ki jo ustvari nepričakovana in groteskna prisotnost psihopata, gospoda Kima, ki pride, da bi jih “odpustil”. Clint Eastwood, alias Blondie, je v Leonejevem vesternu Dober, grd, hudoben dahnil: “Vidiš, prijatelj, na tem svetu sta dve vrsti ljudi – tisti z nabitimi pištolami in oni, ki kopljejo. Ti koplješ.” Če bi se ta vestern dogajal danes, bi Blondie dahnil: “Vidiš, prijatelj, na tem svetu sta dve vrsti ljudi – tisti, ki odpuščajo, in oni, ki so odpuščeni. Ti si odpuščen.”

V kapitalizmu je nekaj psihopatskega, sociopatskega, morilskega in globoko iracionalnega, še huje, kapitalizem je popolno morilsko orodje (od “menedžerja leta” do “morilca leta” je le korak), sporoča južnokorejska Krvava pisarna, eden izmed stotih filmov, ki jih bo zavrtel letošnji – že šestindvajseti – Ljubljanski mednarodni filmski festival. Vzdevek je znan: Liffe. Baza tudi: Cankarjev dom. In datum prav tako: 11.–22. november. Toda nikar ne mislite, da bo Krvava pisarna kakšna anomalija. Ne, ravno nasprotno, v različnih, že utrjenih in utečenih programih – kot so Perspektive, Panorama, Ekstravaganca, Predpremiere, Kralji in kraljice, Posvečeno (tokrat Hal Hartley), Retro (tokrat Technicolor) itd. – vas čakajo srhljive slike kapitalizma, ob katerih se boste vprašali to, kar se sprašujete ob Krvavi pisarni: ali lahko kapitalizem preživi?

Bitka s časom

Portugalska 1001 noč, fantazijski cinevérité, esejistična človeška komedija, monumentalni filmski dogodek, ki ga je ustvaril Miguel Gomes, je pravi kalejdoskop takšnih slik. Tu imate recimo gospoda Simãa, ki je pobil svojo družino (ženo, otroke, bližnje), tako da zdaj beži čez puščavo, osušeno, ogolelo, otrebljeno, puščobno pokrajino, popolno alegorijo shujšane, zategnjene, okleščene Portugalske, ki ji je Bruselj predpisal strogo varčevanje. Posledice so bile strašne. Ljudje so obtičali in izviseli, zapuščeni in odpuščeni, revni in izgubljeni – brez alternative. Čebele, kot vidimo, napadejo požrešni sršeni, alegorija finančnih trgov, trojke, invazivnega “tujega” kapitala. Čakajte, da kiti – ja, preveliki, da bi lahko propadli – požrejo pravičnost in brezposelne, ki jim oblasti rečejo: plavajte! V portugalski kletki.

Gospod Simão izgleda kot ruševina portugalske ekonomije, kot živčni zlom portugalske sociale, kot sprevrženi produkt neoliberalnega – ali pa trojkinega, kakor hočete – poziva k podjetnosti, privatizaciji, individualizmu, sebičnosti. Če je poboj najbližjih nekaj sebičnega in privatnega, potem je gospod Simão zelo sebičen – in zelo privatizira. Kriza je priložnost, v krizi pa čudeže dela le še strah.

Kaj pa politika? Lahko politični čudeži rešijo Portugalsko? Nehajte! Politika je Portugalsko prodala, pravi film, zato lahko vidite tudi dolgo – precej nadrealistično, obešenjaško – sojenje vsem, ki so krivi za potop Portugalske, toda kot se izkaže (in kot oznani tudi sodnik), je zaporov premalo, da bi lahko zaprli vse krivce.

Kapitalizem ne dela za ljudi, temveč proti njim, ali bolje rečeno: kapitalizem – arhipelag nakupovalnih središč, ki kar pokajo od izobilja – ne more preživeti vseh. V nakupovalnem središču lahko umreš od lakote.

Miguel Gomes je pred tem posnel Tabu, film o tem, kako se je Portugalska iz mogočne kolonialistke prelevila v kolonijo, zadolženo, ubogo, propadlo, shujšano “prasico” (PIG), njegova 1001 noč – tridelni antiepski epos (Nemiren, Obupan, Začaran), portret svinčene dobe in protest proti njej – pa je film o varčevanju, ki ne varčuje: traja 6 ur. In četudi bi trajal osem let, ne bi mogel parafrazirati vseh krivic, ki jih je ustvarila politika varčevanja, to morilsko kladivo neokapitalizma.

V francoskem Zakonu trga je gospod Thierry, ki ga odpustijo, vidno ponižajo in deklasirajo, prisiljen sprejeti bedno plačano službo varnostnika v orjaškem supermarketu, kjer naj bi – ob asistenci trume varnostnih kamer – prežal na zmikavte, ki pa, kot se izkaže, kradejo zato, da bi preživeli, saj so tako brezposelni, ponižani, obupani in deklasirani, kot je bil on. Kapitalizem ne dela za ljudi, temveč proti njim, ali bolje rečeno: kapitalizem – arhipelag nakupovalnih središč, ki kar pokajo od izobilja – ne more preživeti vseh. V nakupovalnem središču lahko umreš od lakote.

V bolgarski Učni uri gospa Nadežda, sicer učiteljica angleščine, nastavlja past skrivnostnemu zmikavtu, ki v trenutkih nepozornosti pleni šolarje, tudi njo. Ta, ki krade, to verjetno počne zato, da bi preživel, kajti Bolgarija se, kot vidimo, utaplja v revščini, brezposelnosti, obupu. Toda tudi sama učiteljiva se znajde v boju za golo preživetje, ko ugotovi, da jo je njen zapiti mož hudo, tako rekoč apokaliptično zadolžil (pri banki, se razume), kar pomeni, da jo čakajo agonično samoponiževanje, inhaliranje negotovosti in panično opotekanje med apatičnimi stebri socialne države in agresivnimi podganami podzemlja, če hoče, da bo njeno življenje še vredno obroka za kredit, ki ga plačuje. Obresti pa tečejo. Učiteljici se zgodi Portugalska.

Gospod Dima, glavni junak ruskega Bedaka, ni učitelj, temveč vodovodar, ki ga pošljejo v orjaško stanovanjsko poslopje, kjer naj bi popravil pipe, ki puščajo, a v grozi odkrije, da pušča celotna stavba, ki je – zaradi dotrajanosti, nevzdrževanosti, zapostavljenosti, varčevanja (podobno kot zapuščena, nikoli dokončana sovjetska nuklearka na Kubi v kubanskem Projektu stoletja) – na tem, da se zruši in pokoplje na stotine stanovalcev. Gospod Dima mestne oblasti posvari pred katastrofo, toda nihče, z županjo vred, ne trzne – mestne oblasti, metafora “odgovornega” kapitalizma, mirno nadaljujejo s svojo dekadentno orgijo. Nič, kapitalizem je zadnji, ki bi hotel investirati v ljudi. Hladen je kot korupcija, asocialen kot raj, nasilen kot anomija, gnil kot status quo. Še več: kapitalizem – katastrofa, ki čaka, da se zgodi – ogroža življenje. V kapitalizmu nihče ne sliši tvojih krikov. Tako je brezoseben (poglejte si ruske Pionirje heroje, če hočete second opinion), da ima tam, kjer bi moral imeti srce, kladivo.

Če hočete videti kladivo, si poglejte hongkonški akcijski ringelšpil SPL2: Bitka s časom, v katerem skuša infiltrirani policijski detektiv zrušiti gospoda Hunga, velikega gangsterja, bombastično utelešenje neoliberalnih pozivov k deregulaciji, podjetnosti in privatizaciji, zato je povsem samoumevno, da trguje tudi s človeškimi organi. Trik je v tem, da tudi sam nujno potrebuje srce. Bolj ko je kapitalizem dereguliran, manj srca ima. Vsa lomljenja in razbijanja kosti, rok, nog, prstov in glav, s katerimi postreže tale full-contact spektakel, so v tej luči le rentgenska slika ultimativne privatizacije – privatizacije človeških organov, človekovega telesa, človekove notranjosti. Nekoč so delavci kapitalu prodali le svoje telo, svojo delovno zmožnost – danes si kapital prisvoji tudi njihovo dušo. In duša trpi.

Kapital pritiska na ljudi, na življenje. V Veličastnem pokopališču, ki ga je posnel veliki tajski transcendentalist Apichatpong Weerasethakul, ljudje množično zaspijo, so žrtve skrivnostne spalne bolezni. Ne vzdržijo več: mrtvi – prejšnje generacije, pokopane pod njimi – jim pijejo energijo, budnost, da bi lahko še naprej bili svoje stare bitke. Kot bi rekel Marx: kapital je “mrtvo delo”.

Nova zaveza

Ljudje delajo vse, da bi se rešili pred začaranim krogom kapitalističnega stroja: Sergej Eisenstein, sloviti ruski režiser (Oklepnica Potemkin), ki v Greenawayevem filmu Eisenstein v Mehiki pride v Mehiko, da bi posnel film o mehiški revoluciji (Que viva México!), se tolaži s tem, da “denar ne more biti ravno pomemben” (“toliko tepcev ga ima veliko in toliko pametnih ljudi ga nima”), v romunskem Zakladu, ki ga himnično zaokroži štikel Life Is Life (via Laibach), neumorno – in precej analogno – iščejo zaklad, ki naj bi bil skrit na nekem vrtu, prepričani, da jim lahko preteklost podari to, česar jim sedanjost ne more, v kolumbijskem Kačjem objemu iščejo čudežno amazonsko zelišče, v italijanskem Sredozemlju pa Afričani pred revščino in vojnami v gumenjakih bežijo v Italijo, kjer jih namesto boljšega življenja pričakajo geta, mafija, ponižujoča dela, življenje brez dokumentov in rasizem.

Da je rasizem le kapitalistično kladivo, le orodje za ustvarjanje ekonomske neenakosti, lepo pokaže romunski “vestern” Bravo!, v katerem hoče fevdalni velikaš – davnega leta 1835 – nazaj svojega pobeglega romskega sužnja. Rasizem vedno preseže samega sebe, saj ustvarja vtis, da je ekonomska neenakost nekaj povsem naravnega in legitimnega. Mi imamo nabite pištole – oni kopljejo!

Vera pride vedno v paketu z grešnimi mislimi – z umazanimi, represivnimi, sprevrženimi, destruktivnimi mislimi, ki trgajo otroke in družine. Kot kapitalizem.

V argentinskem filmu Parabellum gospod Hernán očeta odpelje v dom za ostarele, mačko v zavetišče, odjavi telefon ter pusti službo – ker je prepričan, da se bliža neizogibni konec sveta, sede na avtobus in se odpelje v ruralni kamp, kjer ljudi mojstrijo v tehnikah preživetja (kamuflaža, izdelava eksploziva ipd.). Argentina, ki jo že leta ugonablja huda finančna in gospodarska kriza, izgleda kot ground zero apokalipse, ki jo kani gospod Hernán preživeti. To, da se mu kapitalizem prikazuje kot konec sveta in da ga kapitalizem navdaja z ultimativnim strahom, apokaliptičnim in postapokaliptičnim občutjem sveta, pove veliko, še več pa pove to, da so na voljo intenzivni tečaji preživetja: kapitalizem ustvarja katastrofe, obenem pa tistim, ki plačajo, omogoča preživetje katastrof. Gospod Hernán je morda le paranoik, morda je svet res pred zlomom, toda ni nujno, da bo sam konec sveta preživel – kapitalizem ga bo. Ne bo ga prvič.

Ob vsem tem se vprašate: kje je Bog? V Bruslju. Ne, ni mrtev, pravi belgijska Čisto nova zaveza, bujna, pikantna, satirična, sarkastična reimaginacija svetopisemske Geneze, ki jo je posnel Jaco van Dormael, avtor klasike Toto heroj. Bog – ki ga igra Benoît Poelvoorde – res živi v Bruslju. Z družino: ženo, hčerko in sinom, Jezusom Kristusom, ki pa je očitno že odromal. In da ne bo kakšnega nesporazuma: Bog se ni nič spremenil. Še vedno je vsemogočen, krut, vzkipljiv, zamerljiv in maščevalen, po malem otročji, celo sadističen. Še vedno je dogmatik, fundamentalist, obseden z zapovedmi in direktivami, ki so pred demokracijo. Še vedno – okej, zdaj s pomočjo retro računalnika – ustvarja svet, pravila, kaos, kuge in ljudi, ki jim potem usmerja usodo, pije kri, greni življenje in določa datum smrti. In ja, podrejenost žensk, tudi najbližjih, je še vedno njegov fetiš št. 1. Ni ga Boga, razen Boga.

Ko to navidez absurdno poezijo prevedete v politiko, si rečete, ja, van Dormael ima prav: Bruselj igra krutega, zamerljivega, maščevalnega Boga. Trojka igra sveto trojico. Stvarjenje neoliberalne EU pa spominja na Genezo. In Bruselj je od evropskih vlad terjal vero, absolutno vero. Nekaj religioznega je bilo v tem, kako je vsiljeval politiko strogega varčevanja in privatizacije ter druge dogme, s katerimi je le poglabljal ekonomsko neenakost in revščino. “Če ne bo več revnih, ne bo več svetnikov. In to bo slabo za cerkev,” slišimo v čilskem Klubu, ki se dogaja v odmorskem azilu, cerk-

venem purgatoriju, hiši pokore in molitve, v kateri duhovnike odvajajo grešnih, umazanih, pedofilskih misli. Vera pride vedno v paketu z grešnimi mislimi – z umazanimi, represivnimi, sprevrženimi, destruktivnimi mislimi, ki trgajo otroke in družine. Kot kapitalizem.

Šus v glavo

Filmi ne morejo mimo krize. Pomislite: v ameriški Zeleni sobi je kriza tako huda, da je punk bend – The Ain’t Rights – prisiljen igrati neonacijem, kar seveda potrjuje tezo, da je fašizem le eksces skriziranega, pasjega, paničnega kapitalizma. Ko je kapitalizem ogrožen, na pomoč pokliče fašizem.

V italijanskem Stvarjenju smisla Italijan, ki živi v Apeninih, in Nemec, ki hoče kupiti njegovo kmetijo, razpravljata o tem, kateri način življenja je boljši – italijanski ali nemški? Ohlapen ali discipliniran? Strasten ali zategnjen? Hedonističen ali varčevalen? Tiste meje, ki je med II. svetovno vojno – po letu 1943, po padcu Mussolinija – ločevala Italijo od Nemčije, ni več. In Italijan, gospod Pacifico, ki se spomni, kako so se italijanski partizani nekoč uprli fašizmu, se sprašuje, kaj se je zgodilo z ljudmi, zakaj so tako pasivni in zakaj se ne uprejo oblasti, ki jih stiska, zateguje in klesti, kot da so le strošek.

Malo verjetno je, da se bo partizanski duh vrnil: v Garrelovem filmu V senci žensk režiser, ki snema dokumentarec o francoskem odporniškem gibanju, le nemo, anemično, apatično ždi ob nekdanjih partizanih, svojih intervjuirancih, kot da ne bi vedel, kaj naj jih vpraša. Igra ga Stanislas Merhar, Francoz slovenskega rodu.

Kako je bilo pod fašistično okupacijo, nam pokažeta Frankofonija, ki jo je posnel Aleksandr Sokurov, in madžarski Savlov sin, spektakularni prvenec Lászla Nemesa, ki nam dolgo holokavstno noč, v kateri je umrla Evropa, kaže v dolgem, neskončnem velikem planu – da bi ja videli. In uvideli. Gospod Pacifico ima prav: brez partizanske, emancipacijske, revolucionarne strasti bo vse ostalo tako, kot je. Še celo fašizem se vrača.

Recimo – v Grčiji. Zlata zora. In bolj ko Grčiji namesto “italijanskega” načina življenja vsiljujejo nemškega, bolj se krepi fašizem, kar občuti tudi gospa Maria, glavna junakinja grškega Šusa v glavo – njen svak je fašist. Mož tezgari daleč stran, njena mati je na vozičku, otroci od nje terjajo preveč, sestri se meša, družinska trgovina je v globokem minusu – tako kot Grčija. Nič več ne deluje. Država varčuje. Prihodnost so požrli dolgovi. Ljudje so zmanjšali pričakovanja. Njihova avtodestruktivnost je premosorazmerna z destruktivnostjo trojkine politike. Maria ima vsega dovolj: sede v avto in odpelje. Divje, odločno, eksplozivno. Kot da bi skušala zbežati iz kapitalizma. Ja, družino pusti, toda družina itak ne obstaja več – raztrgal jo je kapitalizem.

V brazilski Drugi mami imate gospodinjo, ki služi pri nekem bogatem zakonskem paru in ljubeče vzgaja njunega sina – svojo hčerko pa je pustila možu. To je bil edini način, da sta preživela in vzdrževala hčerko, ki ima občutek, da sta jo izdala. Tak občutek imajo tudi japonske sestre, ki jih v Sestrici zapustijo starši, tak občutek ima ameriška 15-letnica, ki se v filmu Kako sem izgubila nedolžnost najbolje počuti v objemu materinega ljubimca, svojega defloratorja, in tak občutek ima češki 15-letnik, ki ga oče in mati v Družinskem dnevniku, mali mojstrovini slovenskega režiserja Olma Omerzuja, pustita doma (s sestro), medtem ko se sama predajata eksotičnemu križarjenju, sirenskemu klicu jet-set turizma in kapitalistične divjine. Kapitalizem otroke sili, da čim prej zrastejo – in da se čim prej vključijo. V Hartleyjevem filmu Ned Rifle najstnik sklene, da bo ubil svojega očeta – ni rasel doma, s starši, temveč v FBI-jevem programu za zaščito prič.

V italijanskem Stvarjenju smisla se gospod Pacifico spomni, kako so se italijanski partizani nekoč uprli fašizmu, in se sprašuje, kaj se je zgodilo z ljudmi, zakaj so danes tako pasivni in zakaj se ne uprejo oblasti, ki jih stiska, zateguje in klesti, kot da so le strošek.

V Krvavi pisarni kapitalizem od gospoda Kima tako rekoč terja, da v dobro korporacije pozabi na družino, da jo odmisli – da jo ubije, če hočete. Ne, družine ne trga in razbija družinski zakonik, temveč kapitalizem, ki trga tudi odnose. Ženske so osamljene: včasih zasvojene (Teheranske zgodbe), včasih posiljene (Tri okna in obešenje), včasih zapuščene (Zenit), včasih na smrt bolne (James White, Moja mama, Oskrba na domu itd.), včasih umorjene (Spodnje nadstropje), včasih naredijo samomor (Glasnejša od bomb). Včasih pokajo od anoreksije (Telo), včasih od paranoje (Kraljica Zemlje), včasih od prisluhov (Supersvet), včasih od nemosti (Nemirna obala), včasih od amnezije (Vrnitev domov) in včasih od igranja vlog (Razloži si sam), toda publike ni. Victoria – španska emigrantka v Berlinu – hoče, da bi se ji zgodilo kaj divjega, transformativnega, magari ilegalnega. Laurie Anderson sanja, da je rodila psa (Pasje srce). V kanadskem filmu Ni prostora za moške pa se rojevajo le še punce. Moški, ki ženske obdajajo z bodečo žico, da ne bi pobegnile (Mustang), izginjajo. Kapitalizem od njih terja preveč. Tega pritiska, te tekme, teh vojn ne vzdržijo več. Bežijo in spreminjajo identitete – kot tamilski upornik, ki v Audiardovem Dheepanu prebegne v Francijo. Še celo nekdanji junaki, recimo Sherlock Holmes (Gospod Holmes), izgubljajo spomin.

Moški so osamljeni in samski – kot Dobrodušni velikan, debelušni 43-letni islandski devičnik, ki se še vedno igra s figuricami II. svetovne vojne, ali pa islandska brata, samska ovčerejca, ki v Ovnih že 40 let ne govorita. In ko ovce epidemično zbolijo, se zdi, kot da jih je okužila njuna osamljenost.

Kapitalizem je okužil in raztrgal skupnost, zato ni čudno, da ljudje skupaj živijo le še v spominih (Trije spomini na mladost), taksiju (Taksi), toplicah (Mladost) in cinefilski nostalgiji (Prepovedana soba) – ali pa skupaj živijo le še džankiji (Smrdljiva nebesa), toda izključno v terapevtske namene. Kapital je moške in ženske ločil, a ve, da je odvisen od reprodukcije – v vseh smislih. Jastog, ki ga je posnel Yorgos Lanthimos, se dogaja v represivnem futurističnem svetu, v katerem ne smeš biti samski – to je strogo prepovedano. Ali si najdeš partnerja – ali pa te spremenijo v žival. Svobode imaš le toliko, da sam izbereš žival, v katero te bodo spremenili. Lahko postaneš jastog. Ljudje so le še hrana. Ko se – recimo v avstralski Cesti mrtvih – prikažejo zombiji, o tem ni več nobene dileme, kakor je tudi ni več, ko v Villeneuvovem trilerju Sicario slišimo, da obstajata le še dve vrsti ljudi: tisti, ki so volkovi, in oni, ki to niso. Macbeth, ki zna točno prešteti, koliko ljudi mora pobiti, da bi osvojil prestol, je tak volk. Igra ga Michael Fassbender – kot da misli resno.

Volčja druščina

Ni čudno, da zgodbe v Gomesovi 1001 noči pripoveduje Šeherezada. Šeherezada, bagdadska lepotica, vezirjeva hči, si je, kot vemo, življenje podaljševala tako, da je sultanu, ki jo je hotel usmrtiti, pripovedovala zgodbe. Sultan je v teh zgodbah tako užival, da jo je pustil pri življenju. Zgodbe so ga ganile. Kapitala – tega novega sultana – filmske zgodbe o krizi ne ganejo. Ravno nasprotno: nad svojo močjo in destruktivnostjo svoje moči je očitno brezmejno impresioniran. Glejte, kaj zmorem! V filmskih zgodbah o krizi tako uživa, da počne še strašnejše reči, da bi ja lahko gledal še impresivnejše filmske zgodbe o sebi in svojem uničevanju življenja.

Dokumentarec Volčja druščina, eden izmed vrhuncev letošnjega Liffa, popisuje šest bratov, šest Kasparjev Hauserjev, ki so v nekem newyorškem stanovanju rasli brez stika z zunanjim svetom – vse, kar vedo o svetu, vedo iz holivudskih filmov. Čakajte, da stopijo iz stanovanja, gredo v kino in se ogledajo Savlovega sina, 1001 noč ali pa Krvavo pisarno.

Filmski festival:
Ljubljanski mednarodni filmski festival 2015 (Liffe 2015)
Kje: Cankarjev dom, Kino Komuna, Kinodvor, Slovenska kinoteka in Kino Šiška v Ljubljani ter Kolosej Maribor v Mariboru
Kdaj: od 11. do 22. novembra 2015

Nujnih 15 (abecedno)

Bedak, Jurij Bikov
Svet se zruši, kapitalizem preživi.

Bravo!, Radu Jude
Lov na sužnje – po evropsko.

Čisto nova zaveza, Jaco van Dormael
Boga nadomešča Bruselj.

Družinski film, Olmo Omerzu
Družine ne trga družinski zakonik.

Eisenstein v Mehiki, Peter Greenaway
Ruski revolucionar sreča seksualno revolucijo.

Krvava pisarna, Hong Won-chan
Kapitalizem ubija.

Mustang, Deniz Gamze Ergüven
Ženske za železno zaveso.

Savlov sin, László Nemes
Najboljši film letošnjega Liffa.

Sicario, Denis Villeneuve
Pes psu volk, volk psu droga.

1001 noč, Miguel Gomes
Kriza je potekala v neposrednem prenosu.

Veličastno pokopališče, Apichatpong Weerasethakul
Živi – ali še bolje: mrtvi.

Victoria, Sebastian Schipper
Osamljenost, posneta v enem kadru.

Volčja druščina, Crystal Moselle
O ljudeh, ki so jih naredili filmi.

Zaklad, Corneliu Porumboiu
Preteklost je mrtvi kapital.

Zenit, Dalibor Matanić
Po Romeu Julija – po vojni vojna.