To ni dežela za logiko

Maja Novak

13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Ihta

Nekje v Šiški ob enajstih dopoldne. O poklicu hrupnega razpravljavca dve kavarniški mizici stran in o njegovi poklicanosti zanj lahko sklepam le po izjavi, da po njegovi krivdi »baba pizdi, ker je že tri tedne brez bojlerja« (pa seveda po tem, da je ob enajstih dopoldne v bifeju, čeprav ni prekarec), o izobrazbi pa sklepam po žlahtnosti govorice. Možakar ve vse o vsem. »A ste že opazil’,« reče, »da se do zdej še noben begunc ni razstrelu?« Sogovorniki in natakarica za šankom ga nemo gledajo, ne vedoč, kam meri. »To je finta, razumeš,« pojasni strokovnjak za vse živo. »Čeb se že zdej kdo razstrelu bi pol’cija bol ahtala nanje in jih nebi pustila naprej. Tko da bojo zanalašč počakal’ da bojo že kakšne tri leta živel’ tu pr nas in šele pol se bojo razstrel’l!«

Neverjetna je slovenska pamet. Če si »drugačen«, si v nemilosti, pa pika; it’s a lose-lose situation. Če bi begunec izpeljal samomorilski atentat, bi bil to dokaz, da je islamski fundamentalist; ampak točno to iz sekunde v sekundo bolj dokazuje tudi dejstvo, da je še živ.

Podobno kot begunci tudi predstavniki Radia Študent ne morejo ničesar narediti prav; srd in gnev, ki se zaradi zahteve po referendumu o dopolnitvi zakona o obrambi zlivata nanje, že mejita na sovražni govor. Ne osirajo jih samo kolumnisti, ki so navsezadnje plačani za to, da »pizdijo«; kadar je bil v minulih tednih govor o RŠ, se je v zajedljivega kolumnista prelevil sleherni polartikulirani voditelj informativnih oddaj na slehernem zakotnem komercialnem mediju, še bolj žalostno pa je, da so enako ravnali tudi spikerji na nacionalki. Novinarji, ki naj bi jih odlikovala predvsem objektivnost, so dejavno podpihovali sovraštvo; da o »naključno izbranih mimoidočih« pred medijskimi mikrofoni sploh ne bi. Glejte: saj ni treba, da se strinjate z RŠ. O njem (in beguncih) si lahko mislite svoje, to je vaša temeljna človekova pravica in za svoje mnenje boste plačali sami, če so res kje pekel in nebesa; žaliti pa se vseeno ne spodobi. Niti ni primeren vzvišeno pokroviteljski ton, čeprav je jasno, da referendum, kakršnega si želi RŠ, niti pod razno ne more uspeti. Slovenceljska pamet je pač militaristična; navsezadnje smo si z njo begunce zakuhali sami, ko smo podpisovali izjavo iz Vilne pa navdušeno vstopali v najrazličnejše koalicije »voljnih«; a pobuda za referendum bi nas lahko pripravila vsaj do tega, da bi se vprašali, ali je res smiselno pridružiti se sleherni pasji procesiji, pod pogojem, da rožlja z orožjem. Ampak neeeee, prostora za logiko v Slovenčevem razmišljanju ni: o pobudi RŠ bomo tudi v prihodnje govorili v enakem tonu kot predsednik policijskega sindikata: »Naj se ne hecajo ... naj se nehajo zajebavat’.«

Ostaja skrivnost, zakaj bi bilo treba nad tako pohlevno množico poleg policistov s težkimi, grdimi puškami pošiljati tudi vojake s še težjimi, gršimi puškami?

Da do zob oborožena vojska na ločnici med bogaboječimi domorodci z otoka Slovenija in temi nemarnimi begunci, ki se iz same hudobije nočejo razstreljevati, najbrž ni posebej potrebna, je v pogovoru s Slavkom Bobovnikom posredno dokazal celo višji policijski svetnik Marko Gašperlin, eden najsimpatičnejših policajev, kar jih je zadnjega pol stoletja uzrlo moje oko. V tekoči policajščini je povedal, da so begunci v treh tednih zakrivili le 19 »incidentnih situacij«, od katerih sta bili proti domačinom usmerjeni le dve – s svetih slovenskih dvorišč so v treh tednih dvakrat, torej enkrat na dobrih deset dni, »odtujili« nekaj »materiala za gretje«, najbrž kako desko ali dve, da bi si ponoči zakurili skromen ogenj. Kaj hujšega! Ko bi pogledali, koliko prekrškov in kaznivih dejanj so od 16. oktobra do 7. novembra zagrešili Slovenci, bi se skoraj gotovo dokopali do sklepa, da se sorazmerno gledano begunci vedejo lepše od nas. Celo Bobovnik je to le stežka verjel. »Ali ste nam kaj zamolčali?« je pobaral simpatičnega svétnika. Ta je odkimal: ničesar. Samo to ostaja skrivnost, zakaj bi bilo treba nad tako pohlevno množico poleg policistov s težkimi, grdimi puškami pošiljati tudi vojake s še težjimi, gršimi puškami.

Ampak kdo ve, morda bo razširitev vojaških pooblastil prišla prav vladi, ki bo, kakor tu sedim, kaj kmalu zamenjala Cerarjevo? Če bo zato, ker bo spet kdo na neznanem kraju ob neznanem času pravnomočno nedokazano naredil kaj nečednega, znova treba demonstrirati, bo morda lahko »obvladovala skupine in množice« protestnikov ter jim »omejevala gibanje« vojska, ki bo predtem malce vadila z begunci. Umen gospodar si orodje, kakršno potrebuje, pač priskrbi vnaprej, kadar se mu le ponudita primerna priložnost in izgovor.

Da se policiji za zdaj še ni treba pretegniti od dela, očitno meni celo policijski sindikat, ki je napovedal stavko. Ob tem pa je znova privrela na plan tista tipična slovenska logika: predstavniki RŠ veljajo za narodne izdajalce, ker se »hecajo« in »zajebavajo« zdaj, ko goloroki begunci ogrožajo našo državno suverenost, ozemeljsko celovitost in naše trde glave, stavka policistov pa je deležna podpore; kajti če v trenutku, ko referendum o zakonu o obrambi ni mogoč zaradi domnevnih nevarnosti, ki pretijo državi, policisti nehajo delati red v tej državi, to pač ni »zajebavanje«. Policisti so reveži. Naj se vendar spočijejo. Izčrpani so. Med prvim valom beguncev so jim nekoč celo ponudili preskromno malico! Odrasel, zdrav, telesno nadpovprečno natreniran moški kakopak ne more pol dneva živeti od jabolk in kruha, saj bo še »švohoten ratal«. Ampak kaj, ko bi kdo pomislil tole – policaji so si poklic izbrali sami in ob tem bi pač morali pričakovati, da jim bo prinesel nekaj več garanja in odrekanja ter nekaj manj malic kot »navadnim« ljudem. Begunci pa se na svoj križev pot niso odpravili prostovoljno in poklic begunca opravljajo 24 ur na dan. Zanimivo bi bilo ugotoviti, kakšna bi bila videti njihova stavka.