Julie Otsuka: Buda na podstrešju

+ + + +

Ko sosedovi izginejo

Roman o japonskih nevestah, migrantkah, ki pridejo v Ameriko in tam spoznajo, da so jih dvakrat nategnili: možje prek oglasa so starejši kot na fotografijah, ki so jih pošiljali na Japonsko, če ni na njih kar brhki prijatelj, niti slučajno pa niso plantažniki, bankirji, hotelirji, temveč težaki, ki opravljajo sezonska in poljska dela v pralnicah in na gradbiščih.

Ko pride vojna, jih premestijo, celotno skupnost preselijo in delodajalci, pri katerih so služili, likali, prali, obirali jagode, so začudeni. Odidejo brez hrupa, brez slovesa, na hitro, za njimi ostaline, recimo kip Bude na podstrešju, hišni ljubljenčki, in ko najprej someščani, potem pa pritepeni delavci v orožarski industriji olupijo njihove hiše, so nekaj časa moderne ženske frizure z jedilnimi paličicami. In govorice, vojnemu času in cenzuri primerno neoprijemljive in maliciozne, kaj se je zgodilo.

Otsukova v valovih pove zgodbo o deportaciji v delovna taborišča zaradi pripadnosti drugi strani v vojni in suma petokolonaštva. Popisuje, na podlagi raziskave, nemogoče razmere na ladjah in nerealna pričakovanja dopisnih nevest, strah pred prvo nočjo in razočaranja, garanje, rojevanje, vse do izginotja. V valovih oriše spremembe za skupnost, z nizanjem imen in usod nameni vsaj po stavek številnim priseljencem. Od prihoda do izbrisa jih spremljamo skozi kratke opazke, krokije, ki ravno zaradi pestrosti imen in različnosti usod predstavljajo vso skupnost. In čudenje; beli se usekujejo v tkanino in jo takšno tlačijo v žepe, nasprotje bele ni rdeča, temveč črna, one se naučijo kvečjemu ’šivjo’, njihovi možje in otroci pa razumejo in celo govorijo jezik in so seznanjeni s skrivnostmi belih, berejo časopise in niso do konca getoizirani.

Njen postopek, če ga banaliziramo, je kolažiranje krokijev, podobno sestavljanju portreta iz drobnih raznobarvnih portretov, samo da je gradivo literarno. Roman je izpisan v prvi ženski osebi množine, one so kolektivni junak in možje, zgarani in tečnobni, bolj spremljevalci; zaradi notranje ureditve pa azijskega patriarhata in zaostrene ekonomije – že v tridesetih je bila kriza – so nekako solidarni v nesreči. In garanju, ki je del te nesreče. Ravno z nizanjem in variiranjem pa Otsukova dosega čaroben in poetiziran občutek, obenem pa z vso spoštljivostjo gostov domačine sprašuje, ali so za te dvojne begunce naredili dovolj. Jih dovolj spoznali, dovolj razumeli razloge, zakaj so prišli z japonskih otokov in kako jim je bilo, ko so bili izpostavljeni hujskaškemu in preganjavičnemu lovu na sovražnika doma, če je bil že tisti oboroženi nedosegljivo daleč in nerazumljiv.