Steve Jobs

Zadnji dobri mož.

Steve Jobs, soustanovitelj Appla, je bil koncept, ki je hotel aplavz, reklama, ki je hotela povezati svet, korporacija, ki je hotela biti “Osebnost leta”, če vprašate film Steve Jobs, ki bi bil lahko gledališka igra. Vse se namreč odvrti v interierih – v pisarnah, sobah, konferenčnih salah, garderobah, na hodnikih.

Zunanji svet je pač nebistven – tu gre za Applove računalnike, Mace, potemtakem za novo realnost. In tu – v pisarnah, sobah in konferenčnih salah, ekspoziturah digitalne klavstrofobije – divjajo burni, ostri, energični, nefiltrirani, nervozni, konfrontacijski, pingponški dialogi. Včasih švigajo hkrati v različnih obdobjih – drug drugega sekajo, izrivajo, trgajo, prekinjajo, preglašujejo, dopolnjujejo, kot da je bila Jobsova digitalna revolucija dolg full-contact monolog, ki je vijugal, pulziral in preskakoval, iščoč pravi, idealni, triumfalni kontekst. Lahko bi jih rezali in poslali Davidu Mametu – ali pa Red Bullu. Steve Jobs – krut, ošaben, tiranski, maničen, paranoiden, intriganten, satansko vizionarski – je stalno v konfliktu: z vsemi, s komerkoli, z vsem svetom. Izgleda kot upornik, ki bi na vprašanje, komu ali čemu se upira, odgovoril kot Marlon Brando v Divjaku: “Whadda you got?” Potrebuje ring, v katerem lahko divja – kot Robert De Niro, ki se v Podivjanem biku iz boksarja prelevi v lasvegaškega showmana. Tudi Jobs, ki ga igra Michael Fassbender, je bil boksar, ki se je prelevil v showmana – in če se Steve Jobs, ki ga je napisal Aaron Sorkin, scenarist Zahod-

nega krila in Socialnega omrežja (oh, in Zadnjih dobrih mož) in ki po malem potegne na revizijo Gibneyjevega dokumentarca Steve Jobs: The Man in the Machine, že ravno ne dogaja v pisarnah, sobah in konferenčnih salah, se dogaja na gala odrih, na katerih Jobs navdušeni novinarski publiki predstavlja nove veleprodukte (Macintosh, NeXT, iMac), edine svoje otroke, ki jih je voljan priznati. Film ne pušča nobenega dvoma: Jobs je sodil na oder. Le na odru je bil sprejemljiv – zunaj odra je bil pošast, okej, bik, ki je hotel veliki plan, v katerem bi se počutil kot Bob Dylan, Alan Turing, Leonardo Da Vinci in Igor Stravinski, mučeniško zrolani v eno. Steve Jobs, kinetični antijunak v črnem puliju, ki je hotel nekaj hermetično povsem zaprtega – kot Stravinskega balet Le Sacre du printemps – prodati vsem ljudem, je bil politik, ki je dobil vse volitve, pa četudi je verjel, da ima v kolektivu – ali pa v zboru, starogrško-elizabetinskem zboru, če hočete – vse polno zarotnikov in saboterjev (John Scully via Jeff Daniels, Andy Hertzfeldt via Michael Stuhlbarg, Steve Wozniak via Seth Rogen), hrbet pa poln nožev. Imel je prav: ljudje ne vedo, kaj hočejo – kaj hočejo, vedo šele, ko to vidijo. In ko to vidijo, rečejo: Hello! Jobsovi produkti so bili toplejši od njega, nabreklega od prihodnosti, ki je ni dočakal, toda za steroidno kombinacijo Julija Cezarja in Jezusa Kristusa je živel presenetljivo dolgo.