Daria Bignardi: Popolna akustika

+ + + +

Kdo je tisti čisto zraven nas?

»Bolečina je nerazsodna. Tako kot ljubezen,« ugotovi nekje vmes, približno štiri mesece po ženinem z ničimer napovedanem izginotju, pripovedovalec, osameli mož z otroki, in s tem prizna, da o ženini bolečini ni vedel nič. Da je verjetno ni ljubil, vsaj ne zares ali tako in toliko, kot bi si zaslužila. Da je živel s predstavo o njej, ki je bila neustrezna, vse bolj pa mu prihaja v zavest, v drobnih odmerkih, ob vse občutljivejših pogovorih z bližnjimi, da je morda za krizo v zakonu na neki način sokriv. Da ni vsa krivda v ženinem brezumnem in sebičnem pobegu, da je nekaj v to godljo zakuhal tudi sam.

Vendar se violončelist, ki je svojo veliko ljubezen spoznal v puberteti, jo za šestnajst let izgubil in bil potem v zakonu nadaljnjih trinajst let, ne ove položaja, vsaj ne takoj. Cel kup moraličnega balasta mora predelati, ženo sovražiti in obsojati, da je nerazsodna in neodgovorna, takšne stvari, preden spozna resnico. Da ne gre za nesporazum, temveč za pametno odločitev.

Temeljni postopek Bignardijeve je zadrževanje, odlaganje. Ne le da zavlačuje z razkrivanjem preteklega, še bolj nategne trenutno iskanje. Možu se zdi, da vsi vedo več od njega, tast in celo njegov oče, mladostna prijateljica, mati otroka, ki se je izgubila med nočnim gorskim potepanjem pod ženinim vodstvom oziroma mentorstvom, vsi. Vmes ga nahranijo z izreki tipa »na koncu vedno one izbirajo, to boš že moral spoznati,« in podobnimi modrostmi.

Ne da se mu zgolj zdi, res o njegovi zakonski krizi vsi vedo več od njega. Ženin odhod je za vse, celo za otroke skoraj pričakovan, z nekaterimi bližnjih je žena v stikih, mož pa se peha za odgovorom in najdeva vse kaj drugega od tistega, kar je iskal: ženino depresivnost in nekdanjo narkofilijo, rizično spolnost in naklonjenost najožjemu družinskemu prijatelju, naleti na dejstva iz njene preteklosti, zanj ne vsa prijetna oziroma večinoma ne. Vsega tega pa ne bi nikoli zvedel brez njenega odhoda in svoje krize, ki se je začela s klasičnim ‘Dear John’ pismom in končala z njegovim, iz katerega se vidi, kaj vse je prehodil, kaj vse premislil na poti k sebi in čemu vsemu se je pripravljen in sposoben odreči. Pravzaprav vsemu razen glasbi, s tem pa postaja to roman o vznesenosti in zanesenjaštvu, ki ga navadni ljudje ne moremo razumeti.

Bignardijeva spretno obrne cilj iskanja na iščočega, mogoče ponekod zmoti slabša pripeljanost oseb v zgodbo, tudi razplet je morda malo prehiter in nemara manj utemeljen, slabše izpisan, čeprav logičen.