Nuccio Ordine: Koristnost nekoristnega

+ + + +

Profesor literature z zgledi iz književnosti, z univerze in iz filozofije niza absurde in z njimi snuje himno nekoristnosti.

Zakaj torej zavrača kriterij koristnosti? Če bomo svojo dejavnost vodili s stališča, kaj nam bo v korist, se vnaprej odrečemo idejam in norostim, saj bomo zmeraj ubirali poti, ki smo se jih mehanično naučili. In se odpovedali radovednosti, najlepšemu gibalu bivanja. Najmočnejši argument, ki ga avtor zapiše, je Cioranova pripoved o Sokratu, ki vadi napev na piščali, medtem ko čaka na smrtni požirek trobelike. – Kaj ti bo to, Sokrat? In njegov odgovor: »Da bom znal to pesmico, preden bom umrl.«

Filozof je tako presegel smrt, zakaj celo v zadnji urici se je raje posvetil užitku učenja kot čakanju na konec.

A knjiga ni le polemika s tržno ekonomijo, je tudi lucidna kritika modernega šolstva, v katerem prevladuje inflacija diplom in produkcija študentov, ki iz generacije v generacijo manj vedo. Princip učenja povzetkov, izvlečkov in antologij namesto počasnega branja originalov klasikov ustvarja nove papagaje, ki gomilajo splošne ocene, ne da bi bili sposobni misliti. Ali s Heideggerjem: »Nekoristno je težko razumeti. Zatekati se k nekoristnemu je za današnjega človeka nekaj najtežjega.«

Kako uničujoča je lastnina, ponazarja primer človeka, ki ima v lasti resnico. V hipu, ko verjame, da vse ve, izgubi sposobnost iskanja, spraševanja, vse mu je samoumevno, v njem ni več dinamizma iskanja, kaj šele sposobnosti samoironije in humorja.

Delo zaključi kratek esej A. Flexnerja, ustanovitelja legendarnega inštituta na Princetonu, ki je skrčil administracijo na minimum, odpravil študijske pogoje in omejitve koristnosti, inštitut je bil celo brez lastne stavbe, zbral pa je velike ume, ki so po prosti volji razpolagali s svojim časom in energijo – od Einsteina do Panofskega.