Dino Bauk: Konec. Znova

+ + + +

Vrnitev k izvoru

Čeprav je roman prvenec, se mu to nikjer ne pozna, ne pri suverenem premisleku o tem, kaj se je zgodilo z uporno generacijo iz osemdesetih let, da se je zbirokratizirala, poredila in opustila ideale, niti pri kompozicijski spretnosti.

Roman se pretika skozi usode treh fantov, ki imajo garažni bend, in ta potem razpade, ko enega od njih deportirajo; danes temu pravimo izbrišejo. Pristane v zavičaju staršev in tam ga mobilizirajo. Druga dva od upornega rocka odvrnejo družinske in službene obveznosti, ki postopno povečujejo občutek nezadovoljstva, začetek krize srednjih let pa je pravi čas za rekapitulacijo. Kapitulacijo, ki si jo eden upa priznati, drugi pa ne. Četrta je punca iz Utaha, mormonka na ljubljanski misiji, ki drugače od zatohlega domačijskega, v tem prostoru prevladujočega vedenja predstavlja možnost izbire, možnost preživetja v nomadski brezdomni svobodi velikih megapolisov.

Vsi štirje, ki se tudi po dolgem času spominjajo tistih usodnih mesecev, ki so jih vse nekako zaznamovali, se po prav austerjevski pripovedni logiki znajdejo v svetlobi, na nejasnem prostoru, kjer so stvari jasne, čeprav neverjetne. Vendar fantastičnega preobrata Bauk, drugače od vzora, ne izkorišča v prazno in vnemar, temveč kot premislek o nujnosti. Za nazaj se stvari kažejo kot nujne, za naprej pa je vse odprto in po mešani pripovedni tehniki, od pisem do spominov, od dnevniških zapisov do sporočil na mobilcu, se nam zdi, da sam naslov, pa tudi roman, premišlja o možnosti novih začetkov. O tem, da je mogoče stvari, ki so se skvarile, pa se ne bi smele, začeti znova. Nič čudnega ni, da je ena od referenc v romanu, in teh ni malo, Hessejev Siddharta, druga, pač zaradi eksistencialne razprtosti, pa Camusov Tujec.

Bauk načne nekaj tem in jih nepretenciozno zašpili; spregovori ne samo o izbrisanih in deportiranih, ki morda niso niti vedeli, da morajo za stalno bivališče in podobno v novi državi zaprositi, če tega ni bilo treba njihovim prijateljem in sosedom. Spregovori tudi o tistih, ki so izbris izpeljali, o nekdanjih udeležencih študentskih protestov s konca šestdesetih let, ki so tako zlahka pljunili na svoje ideale. Spregovori o japijevskem svetu odprtih možnosti in fetišističnih predmetov, ki naj prikrijejo splošno bedo stvari. Postavi spomenik generaciji, ki je bila prestara za punk in premlada za smrt, zdaj pa so za to prišla najlepša leta. Njegov roman je očarljiv, premišljen in ne brez očitkov času, ko je biti zamenjalo imeti, imeti pa imeti zmeraj manj, vse v imenu nekakšnega oženja in zategovanja pasu.