Paula Hawkins: Dekle na vlaku

+ + + +

Ko nič ni, kot se zdi

Punca, Rachel, ki se ji čisto premalo in obenem preveč dogaja, se vozi z vlakom vsak dan v službo, ki je nima več. Gleda odvržena oblačila ob progi, predvsem pa pogleduje proti nekdanjemu domu, kamor se je po njenem odhodu ugnezdila nova žena bivšega moža, rodila, kar sama ni mogla, zato se Rachel naliva, z gintonikom iz pločevinke, z vinom, z vsem, da priduši bolečino. Ob tem pa ima močne amnezije, kar je še posebej zoprno, saj takrat teži bivšemu, njegovi ženi, pobruha stanovanje gostiteljice in ima sploh vsakršne zatemnitve. Ko ji jih bivši razsvetljuje, se pojavi čuden občutek, da jo je sicer nekaterih stvari sram, vendar kot da ne bi bila zraven, kot da bi se to dogajalo nekomu drugemu. Kar je kar zoprno, ko izgine mlada ženska v noči, ko se Rachel potika po sosednjem mestecu in zalezuje bivšega, domov pa se vrne pobuškana in krvava in z ogromnim spominskim breznom, ki ga poskuša na vse mogoče načine presvetliti, tudi z obiskom terapevta in strahovito željo, da bi se sešla z vsemi morebitnimi srečevalci na dan izginotja.

Hawkinsova zgodbo plete skozi notranjo in s tem nujno parcialno in nevedno pozicijo treh žensk, ki si bolj ali manj delijo moške(ga). Prehajajo iz bodočih v sedanje in bivše. Glavno besedo ima pravzaprav Rachel, njo si najbolj zapomnimo, saj je ves čas, kot v kakšnih ruskih romanih, nalita, ali pa se bori proti navadi, ali pa jo krivijo mački, predvsem moralni. Ob tem je njeno ravnanje neracionalno, preganjavično in tudi sama ušpiči cel kup stvari, ki ji niso v ponos, pa še prikriva razloge za obsedenost s preiskavo. Je tudi nezanesljiva priča, tisto, kar trdijo suvereni srednjeletni možaki, in njene trditve so v opreki in verjamejo uspešnim in šarmantnim, ne pa jecljajočim oteklim, zabuhlim in malo potolčenim izgubljenkam. Dokler se nazadnje stvari ne rešijo in pojasnijo, pri čemer ne manjka nasilja, tistega najpogostejšega, družinskega.

Hawkinsova pelje zgodbo podmazano z vsemi žanrskimi rekviziti; temeljno negotovostjo, lažnimi indici, skrivnostnim in zato sumljivim vedenjem vpletenih, čudnimi dogodki, ki mečejo dogajanje iz enoznačnosti in razpirajo krog osumljencev. Predvsem pa je to skoraj bildungsroman o treh ženskah, ki so verjele in bile pri tem nategnjene. Šarmantni nategoni z zmaknjenim odnosom do resnice in lastne preteklosti, skoraj poklicni lažnivci in mojstri povzročanja občutka krivde so tisti iz ozadja, ki jih morajo premagati, tudi za ceno izgube vsakršne iluzije. Dve pobegneta, ena obleži.