Različni izvajalci: Chi-Raq OST

+ +

Newyorški režiser Spike Lee je cepil mnenja že leta 1991, ko je sprejel izjemen izziv in posnel film o Malcolmu X-u. Takrat je bil glavni kamen spotike, kako je portretiral organizacijo Nation of Islam in predvsem njenega vodjo Luisa Farrakhana. Pred tem si je s serijo filmov o afroameriški izkušnji sicer hitro zagotovil status najpronicljivejšega cineasta črne Amerike in tudi pozneje, leta 1999, je s filmom Summer of Sam pokazal, da mu ni treba vedno igrati z istim adutom, da se zna uspešno lotiti različnih žanrov in tem. Kasneje je imel serijo hitov in strelov v prazno, vrhunec zgrešenih metov pa je morda bila neposrečena priredba korejske mojstrovine Oldboy.

Sedaj se je lotil filma, ki bo nedvomno spet deležen zelo različnih in burnih odzivov, saj se ukvarja s precej razvpito temo uličnega nasilja v Chicagu. Chicago je statistično eno nevarnejših ameriških velemest, zato so mu pred nekaj leti tudi nadeli vzdevek Chiraq. Lee je za izhodišče, lajtmotiv, vzel chicaško tolpaško nasilje in za to okolje priredil starogrško igro, Aristofanovo komedijo Lizistrata.

Izbira glasbe za projekt se je začela s sila neprijetno potezo. Za glasbenega svetovalca so najeli lokalnega poznavalca Dj Sluga, a je službo hitro izgubil, saj je po javnem pozivu, s katerim so želeli zbrati glasbo za film, za vloge, ki so jih oddali glasbeniki, očitno kar na lastno pest zaračunaval. Kaj se je dogajalo potem, ni jasno, je pa jasno, da Slugov naslednik – če je sploh obstajal – dela ni opravil kaj prida. Tako kot marsikdo filmu očita, da v njem nastopa premalo chicaških igralcev in da pri scenariju ni imel prstov vmes nihče iz vetrovnega mesta, tako tudi pri muziki ne slišimo veliko lokalnih izvajalcev. No, eden veteranskih chicaških zvezdnikov je le zraven. R. Kelly zažvrgoli na enem posnetku, od mlajše krvi pa omenimo producenta Young Chopa, ki dostavi eno podlago.

Po prisluhu posnetkom, ki so se znašli v končnem izboru, so pomisleki neizogibni. Popularnokulturna, pa tudi semantična transformacija Chicaga v Chiraq se je v našo zavest zasidrala predvsem prek glasbe. Prek lokalne različice temačno udarnega, uličnega rapa, drilla. A drilla v tem filmu začuda ne boste slišali. V filmu, ki si je za kuliso vzel ulično nasilje Chicaga, ne boste slišali glasbene kulise te ulice! Slišali pa boste kup oči solzečih balad z osladnimi naslovi in besedili, od takih klavirsko klasičnih, skoraj »celinedionovskih«, do rahlo sodobnejših. Ki jim ni in ni konca.

Leeju številni kritiki očitajo, da je posnel fejk, neavtentičen film. Veliko teh glasov prihaja prav od samih chicaških glasbenikov. Te kritike so morda lokalpatriotske ali pa letijo na račun domnevne eksploatacije. A glasba, sentimentalna pop nametanka, filmu Chi-Raq ne naredi nobene usluge.