O pisateljih in policajih

Maja Novak

8. 1. 2016  |  Mladina 1  |  Ihta

»Ja, pozna se, da stavkajo,« reče prvi od številnih taksistov, ki sem jih med prazničnim vozakanjem po Ljubljani pobarala, kaj menijo o stavki vsem nam tako ljubih modrih angelov. Pozna se, ker promet gladkeje teče, doda. »Zanimivo, nesreč pa kljub temu ni nič več kot prej,« njegovo misel še razširi taksist številka dve. Ko bi bila na mestu policistov, zlobno pripomnim, bi potemtakem pazila, kaj delam, saj bi se sicer ljudje lahko zavedeli, da jih sploh ne potrebujemo toliko, kot jih imamo. Taksist številka tri prikimava, četrti molči, ker je tudi sicer najmanj zgovoren med žrtvami moje zvedavosti, peti pa pripomni nekaj modrega. »Ampak nesreč ni zato, ker vozniki zdaj bolj pazijo, kaj delajo. Domnevam, da poskušajo biti tako solidarni s policaji.«

Solidarnost, ki jo javnost izraža ob stavki policistov, je zares osupljiva. Najverjetneje gre za obliko negodovanja nad vlado, ki tako kot do drugih državljanov tudi do mož v modrem še ni pokazala nikakršnega razumevanja, ampak ne morem si kaj, da ne bi posumila, da imamo Slovenci policaje kratko malo radi. Pa vojake. In uniforme nasploh. Taki smo: nekoliko patološki. Ljudje, ki nam govorijo, kaj smemo in česa ne, so nam od nekdaj simpatični.

In ker bi bila zelo rada tudi jaz komu simpatična, me zamika, da bi tudi jaz stavkala.

Pa se zatakne že pri prvem vprašanju: proti komu naj stavkam? Proti založniku, za katerega prevajam v tem trenutku, res ne morem. Honorar, ki mi ga je odmeril s pogodbo, je pač tak, kakršen je lahko ob razmerah na trgu, na katerem ljudje pridno kupujejo vse mogoče, samo knjig ne. Tako kot jaz je tudi moj založnik žrtev bralnih navad Slovencev, zato v tej državi noben avtorski honorar nikoli ne bo višji od tistega, ki ga za subvencionirane knjige predpisuje JAK. Tak, da marljiv prevajalec lahko skromno preživi, ne more pa si privoščiti, da bi za dalj časa zbolel ali si utrgal več kot kak dan dopusta.

Sploh pa sem z založnikom podpisala pogodbo in to je treba izpolniti v roku, tu nikakršna stavka ne pride v poštev. Ko bi z izpolnitvijo svojih obveznosti, torej s plačilom, zamujal založnik, so namesto stavke na voljo »druga pravna sredstva«, kot temu blagoglasno rečejo pravniki, ne da bi pri tem pomislili, da avtor, ki nima za kruh, ker ni dobil honorarja, tudi za odvetnika in sodne stroške nima, ker pač ni dobil honorarja. Še bolj kot zame pa vse našteto velja za tisoče slovenskih prekarcev, ki jim drugače kot meni pri izterjavi plačila niti Avtorska agencija Slovenije ne more pomagati; poleg vsega drugega so prekarni delavci torej prikrajšani tudi za možnost stavke. Drugače povedano, v boju za svoje pravice so skoraj povsem brez orožja. Nič čudnega, da delodajalci raje posegajo po tej obliki zaposlovanja kot po rednih delovnih razmerjih.

Taka ali drugačna oblika upora proti podcenjenosti avtorskega dela bi torej morala biti usmerjena proti vsej družbi, ki take razmere dopušča. Pesniki in pisatelji bi, denimo, lahko udarili kulturni molk. In takrat bi se pokazalo, da v očeh povprečnega Slovenca veljajo manj od policajev. Nikakršne solidarnosti ne bi bilo. Po vsej državi bi zavladalo veselje. »Hvala bogu, končno je mir pred njimi!« bi o mojstrih peresa dejali Slovenci. »Pravilno, saj je kultura le strošek,« bi prikimali ekonomisti. »Ena knjiga manj za obvezno branje!« bi se vsakega nenapisanega romana posebej veselili šolarji. »A da ne pišejo več?« bi se začudili funkcionalno nepismeni državljani, ki so, roko na srce, med državljani v večini. »Nisem opazil. Saj tudi prej tega, da pišejo, nisem opazil.«

Za prepoznavnost Slovenije v svetu so kulturniki enako pomembni kot športniki. A večina državljanov se tega ne zaveda.

Gre preprosto za to, da slovenska družba avtorjevega dela ne zna ovrednotiti. Policajem je laže. Lahko je jadikovati zaradi odslužene opreme, ker so kje gotovo zapisani nekakšni normativi, ki povedo, kdaj oprema velja za odsluženo. Kdaj pa sme biti utrujen pisatelj? Lahko se je pritoževati, da vlada ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala policistom, ker so te obljube ovekovečene v takem ali drugačnem dokumentu. Književnim ustvarjalcem pa nikoli nihče ni ničesar obljubil. In komaj kdo si zna nazorno predstavljati trud, ki ga je treba vložiti v eno samo popisano stran, vse tiste dvome, iskanja, popravljanja, spreminjanja in delo na novo, vse tiste muke, ko v delo vlagaš svoje moči, znanje in najskrivnejšo dušo, vse tisto, zaradi česar večina (dobrih) avtorjev ne more »štancati« knjig in prevodov kot po tekočem traku, kakor bi radi od njih zahtevali zagovorniki prepričanja, da mora biti tudi delo kulturnikov ovrednoteno »tržno«. Dokler večina Slovencev ne bo razumela specifike ustvarjalnega dela, bo pač vse tako, kot je zdaj.

Dokler bo tako, bomo imeli take kulturne ministre, kakršne si zaslužimo. In take programe prihodnjega dela v kulturi, kakršne si zaslužimo, torej take, ki jih sploh ne bo, ker bodo osnutki programov prejšnjih ministrov spregledani obležali v predalih prihodnjih. Dokler se večina državljanov ne bo zavedala, da so za prepoznavnost Slovenije v svetu kulturniki enako pomembni kot športniki, bodo rezi v kulturi vsakdanjost. Dokler avtorjev ne bo podprla javnost, si bo vlada reze pač lahko privoščila – nihče je ne bo grajal, če ne štejemo Društva slovenskih pisateljev in odstopljenega Nacionalnega sveta za kulturo. Vse bo teklo tako kot do zdaj, samo govorjena slovenščina bo postajala iz dneva v dan siromašnejša.

Edina mogoča rešitev tega problema je verjetno ozaveščanje povprečnega Slovenca. Poskus, da bi v njegovi glavi vsaj nekaj premaknili. Za to pa bi bilo morda treba pisati še več – kakšen kulturni molk neki! Pisati v upanju, da bo kaj od napisanega prodrlo v splošno zavest. Preljubi Slovenci, moje sožalje: policajev bo na cestah med stavko manj kot pred njo, utegne pa se zgoditi, da bo knjig v prihodnje še več. Resnično sočustvujem z vami.