Kristian Novak: Črna mati zemla

Deček in smrt

»Bal sem se, da nas noče nihče priznati in jemati resno. To je bil problem, kajti mi smo sami sebe začeli jemati zelo resno,« pravi osemletni mulo, Matija, ki mora ob hrvaški osamosvojitvi še enkrat zamenjati celoten nabor vrednot. Še enkrat po tistem prej, ko gre očeta po smrti najprej iskat na milico, če bi bil tam, ker je slučajno hodil ob zdomskem delu v Nemčiji k hrvaški maši in bi padel pod vpliv emigrantov, potem pa v mlin, kamor hodijo murske nimfe, ki zadržujejo mrtve na poti navzgor.

Pravzaprav se Matija ob razhodu z ljubeznijo svojega življenja desetletja kasneje prvič ove, da nima spominov, da si preteklost ves čas izmišlja, ker je pravo potlačil, in ga ona pogrunta, ko mu naredi montažo dvorišč širom po svetu z njegovimi bližnjimi, on pa vse pojasni, ozadje in kontektst, brez napak, čeprav tam seveda nikoli ni bil.

Matija je pisatelj, ki naklada. Notoričen lažnivec, dokler se ne prepusti spominom in se spomni, kako sta ga skušala dva vražička, kako se je izoliral, ker je videl okoli sebe samo kri in nasilje, in je res ubil sosedovega psa, vendar so mačke pobila bitja, ki niso od tega sveta. In ko kaže, da se je končno le začelo prebolevanje očetove smrti, za katero se seveda čuti odgovornega, saj si jo je enkrat davno zaželel, se začnejo v medžimurski vasi, hkrati s tranzicijo in odcepitvijo, dogajati množični samomori. Eden po eden.

Črna mati zemla je očarljiva žanrska mešanica; protagonist, kot da misli, da je Carrie, in je nekaj prav stephenkingovskih obratov, zraven pa je nekaj dobrodušne gruntovčanovske suicidalne frivolnosti, vredne kakšnega boljšega Paasilinne. In obenem obračun s skupnostjo; to je povest o dobrih ljudeh, ki so sposobni kar največjih podlosti, ki so se utemeljili na krvi in nasilju, zdaj pa v imenu pregovorne dobrote pogledajo stran, kadar maltretirajo šibkejše. Zaradi mobinga je Matija izločen, nauči se pretvarjati in res dobro nateguje vse, se s tem postavi v vlogo žrtve in vidi prikazni, samo on, vendar je takšna izolacija tudi produktivna. Vsaj za romanopisje.

Ob rekonstrukciji preteklega in (psevdo?)dejstvih, iz katerih se požene zgodba, je Črna zemla spisana kot postopna detektivka z znanim izidom in vnaprej preštetimi mrtvimi, ki ji poseben čar dajejo replike v medžimurščini, na katero se je mogoče treba kar malo navaditi. Vendar pa je roman surovo neprizanesljiv do ravničarjev, jezikovno okreten, potopljen v otroško imanenco in o-čarani svet, hkrati pa mu uspeva, da je kljub radikalni kritiki bede stvari duhovit in posmehljiv, s tem pa izpelje dober zasuk od doma prevladujočega ravničarskega patosa in pripadajočih stereotipov.