Biserni gumb

za

Morje ima oči.

11. septembra 1973 je v Čilu počilo: general Augusto Pinochet je zrušil demokratično izvoljenega predsednika Salvadorja Allendeja, bombardiral La Monedo, predsedniško palačo, prepovedal vse politične stranke, zaplenil kongres, ukinil kakršnekoli volitve, uzakonil cenzuro, odpovedal demokracijo in sprožil teror, v katerem je “izginilo” na tisoče ljudi, nasprotnikov novega režima.

Večino je dal Pinochet zmetati kar v morje – Čile ima pač zelo dolgo obalo, nekaj tisoč kilometrov. V morju, ki leži na koncu sveta, daleč od oči, naj bi izginili: morje jih bo razžrlo in za njimi zabrisalo vse sledi, je mislil Pinochet, ki je sklenil, da bo Čile – s pomočjo neoliberalnih prijemov – enkrat za zmeraj “civiliziral”. Toda spregledal je, da si morje vse zapomni: vsako krutost, vsako bolečino, vsako trpljenje, vsako travmo, vsako tragedijo, vsako smrt, vsako kri in vsako solzo. In Patricio Guzmán, avtor odličnega dokuja Nostalgija po svetlobi, nas v Bisernem gumbu – esejističnem dokumentarcu – odpelje na morje, med skale, arhipelage, puščave, ledenike in vulkane, ki spletajo karizmatično čilsko obalo, vse tja od krajev, kjer so morju prepuščali trupla Pinochetovih žrtev, do Patagonije, kjer so španski kolonialisti poklali Kaweskarje, nomadske staroselce. Tiste, ki so preživeli, pa so potem evropski “antropologi” odpeljali v Evropo in jih razkazovali v živalskih vrtovih. Veliko nasilja so odplaknili v morje, ki deluje hladno, dramatično in grozljivo, toda bolj človeško od ljudi. In tudi manj frigidno od ljudi. Če mu prisluhnete, slišite marsikaj. Morje – trebuh zgodovine in izvir življenja – se ne meni za “uradne” verzije dogodkov, temveč ohranja pri življenju prav vse tisto, kar se “uradnim” verzijam upira. Ko gledate Biserni gumb, imate občutek, da morje res ve vse o nas – in da ga je to, kar ve o nas, prelevilo v orjaško, slano solzo.

(Kinodvor)