Milan Dekleva: Benetke, zadnjič

+ + +

Smrt ljubezni v Benetkah

Dekleva je najprej pesnik in esejist, ki se vse bolj posveča prozi – med njegovimi opaznimi romani je s kresnikom ovenčano Zmagoslavje podgan, romansirana zgodba Slavka Gruma. V drugih so vzor in model za nosilne literarne osebe Tomaž Pengov, Dušan Pirjevec - Ahac in še kdo.

Morda ob Benetkah, zadnjič zato vse bolj obvezno uvodno opozorilo, da so vse osebe v romanu izmišljene. Tudi tokrat protagonista postavi pred prepoznavno in s široko kretnjo orisano in preverljivo zgodovinsko kuliso. Ona, Nataša, pianistka, sestra Srečka Kosovela, v Benetkah sreča Andreja, matematika in potomca bogatih tržaških industrialcev slovenskega rodu. Na njegovo pobudo, da bi obnovila ljubezensko zgodbo, ki se je začela po njenem uspešnem koncertu v Trstu na začetku glasbene kariere, a so jo prekinili gostovanja in uspehi na tujem, malo pa tudi ljubimci, ki so ji utrli pot navzgor. Vse do burnih tridesetih let, ko postane rod ovira, kljub druženju in ljubavnim aferam z vplivnimi nacifašisti. Slovenka, pripadnica rase za hlapčevanje v vzhodnih rudnikih in za agrarno oskrbo Reicha, pač ne more prispevati k arijski umetnosti, in Natašino izzivalno dejanje, ko ob nasilju rjavosrajčnikov v Nemčiji odigra Wagnerja in se postroj nesamozavestno pobere iz koncertne dvorane, karieri ni v prid.

Ob srečanju v Benetkah se zavedata, da sta karieri pri tridesetih že zapravila. Vendar sta bolj kot osebna zgodba pri Deklevi na delu fugasta kompozicija in ritmiziranje, ki razkrivata avtorjevo glasbeno in skladateljsko provenienco, v ospredju romana pa specifične družbene razmere; škvadre napol uniformiranih fantalinov, ki motijo kulturne prireditve in kažejo gnus do dekadentne in izrojene umetnosti. Dogajalno okolje je gospodarska kriza, vzpon populizma in avtoritarci, trepetava negotovost, zmanjšanje zaupanja v demokracijo, okrevanje gospodarstva in njegove legitimne ustanove. Čas je na prelomnici, tako kot danes.

Za mehčanje in ironiziranje časa se pojavita burkaški par Eugeni (Montale?) in pivski kamerad Ernest, ob pitju se posmehujeta fašistom in jasno – Hemingway nazadnje zapelje Natašo. Ženske se odločajo za močne, moški pa za moralo in utopične in humanistične projekte, v tem smislu izzveni Deklevov roman.

Dekleva je najprej pesnik, zato potrebuje biografijo kot okvir, čez katerega napne pisanje. Zato jezikovna ožarjenost, metaforizacija in zmaknjene replike, tudi fragmentarnost in nadrobljenost pripovedi. Tokrat je roman spisan iz ‘prizorov’ in res vidimo dramatično napetost med trenutkom izjavljanja in kopanjem po preteklem. Roman o ljubezni v času totalitarizmov.