Vse moje meje

Maja Novak

22. 1. 2016  |  Mladina 3  |  Ihta

Meje združene Evrope se zapirajo; moje domišljijsko uho skoraj sliši težka vrata, ki loputajo. Tresk, drlesk. Avstrija bo »odpravila schengen« in na meji povečala nadzor za vse, je napovedal kancler Werner Faymann. Poostren nadzor na meji z Dansko je že pred časom uvedla Švedska, obstali so celo vlaki, zato je Danska nekaj podobnega storila na meji z Nemčijo, na meji med Italijo in Slovenijo pa povečanega nadzora ne bo, je dejal minister Erjavec – in ker je Erjavec Erjavec, samo še čakam dan, ko bo treba tudi med rekreativnim sprehodom iz Nove Gorice v »staro« spet pokazati vsaj vozniško dovoljenje.

Dolga leta sem živela blizu tistega znamenitega trga pred novogoriško železniško postajo, kjer so nastali vsi tisti veseli posnetki ljudskega rajanja ob »padcu meje«, ki jih televizija predvaja ob vsaki obletnici vstopa Slovenije v EU, zato imam s poostrenim nadzorom na mejah kar nekaj izkušenj – in vse so odlične. Ko sem nekoč svoje spomine primerjala s spomini Iztoka Osojnika, ki jo je v svinčenih časih na neki poljski rokovski koncert mahnil čez prehod v Cieszynu, in sicer s hipijevsko frizuro, ovešen s hipijevskim okrasjem in v jopiču iz ovčjega runa, sem se lahko le nasmehnila. (Morda kaže mlajšim bralcem pojasniti, da Iztok na tisti koncert ni prišel niti slučajno.) »Moja« meja je bila v nasprotju s češko-poljsko le vir anekdot (precej bolj zabavnih od štosov, ki jih danes na račun davčnih blagajn pokajo vsi lastniki lokalčkov in njihove stranke, kadar kak račun obredno zamenja roke); tihotapljenje, med katerim so se keramična ploščica za keramično ploščico čez mejo selile celotne novogradnje, je bilo nacionalni šport, maloobmejna prepustnica, ki je Novogoričane razločevala od navadnih Jugoslovanov, pa neusahljiv vir lokalpatriotskega ponosa.

S prepustnico si lahko v časih predsednice jugoslovanske vlade Milke Planinc drugače kot navadni državljani, ki so smeli čez mejo le enkrat na leto, in sicer po plačilu pologa, mejo prestopil dvanajstkrat – in potem si prepustnico taktično izgubil. Znanka na občini je poskrbela, da ti ob izdaji nove vanjo niso vpisali dotedanjih prehodov, in tako so se obiski štacun v italijanski Gorici lahko nadaljevali. Sama sem prepustnico v enem letu izgubila dvakrat. In ob neki priložnosti sem med pešačenjem čez prehod na Erjavčevi ulici (ki se imenuje po pisatelju Franu, ne po Karlu Velikem) s sabo tovorila pomaranče za svojo dojenčico, kavo za babico, pralni prašek za lepši umetniški vtis in tri strogo prepovedane pornografske revije za sodelavce hčerkinega očeta. Ustavila me je carinica. Ženska. Kaj hujšega? Moški me nikoli niso niti povohali. Carinica je bila seveda Slovenka. Ja, samo to je bilo lahko še hujše.

»Ki maste?« »Pralni prašek, pomaranče.« Ženska pobrska po vrečki iz trgovine. »A kavo ste pa tjeli zamolčat?« Ojej. Ne, samo pozabila sem nanjo. »Maste še ki, česar niste prijavili?« Ne vem, ali je bil posredi strah (kaj če jih bo našla? – bolje, da ji sama povem zanje!) ali kljubovalnost, vsekakor pa sem ustrelila: »Ja, v torbici imam tri pornografske revije.« Ženska me je izza priprtih vek premerila z zelo, zelo hladnim pogledom. »Ne stojte me zajebavat! Bejžte, da vas ne rabim več gledat!« je zarobila po domače, jaz pa si nisem pustila dvakrat reči. Do zapornice na železniški progi, ki leži kakih dvajset korakov stran od prehoda, sem hodila tako hitro, kolikor je mogoče, če nočeš, da bi se dostojanstvena hoja sprevrgla v nedostojanstven tek; šele onstran proge, nekje v bližini Erjavčevega (tudi ta je bil Fran in ne Karel) doprsnega kipa, sem se ustavila in dovolila kolenom, da se zašibijo. Če ti carinica ukaže: »Bejžte!« potlej pač bežiš.

Samo čakam dan, ko bo treba tudi med rekreativnim sprehodom iz Nove Gorice v »staro« spet pokazati vsaj vozniško dovoljenje.

In to je bilo absolutno najhujše, kar se mi je kdaj zgodilo na meji. Nič omembe vrednega torej. Mar je čudno, da se mi je pozneje tisto ljudsko rajanje na trgu med Goricama zdelo malce pretirano – kaj neki slavimo, saj tudi do zdaj nismo ravno trpeli?

Seveda bi se morala vprašati, kaj slavimo, ko pa bo vsega skupaj zelo kmalu konec. A ko bi bila takrat zinila to, kar sem si potihoma mislila – da EU ne bo večna, ker bodo ob prvi resni preizkušnji individualni interesi njenih članic prevladali nad interesi skupnosti, bi z mano ravnali tako, kot so Grki s Kasandro, ko je prerokovala padec Troje. Rekli so, da je lažnivka, in nihče ji ni verjel, ker ji nihče ni hotel verjeti.

Celo v svojem pesimizmu sicer nisem predvidela, da se bo naša država do matere Evrope obnašala tako hlapčevsko, kot se; ampak Evropa je mati in travme Slovencev, kar se vseh mater tiče, so bile od nekdaj vir pisateljskega navdiha. V redu: zdaj je, kar je. Dobrih starih carinikov, ki mi – razen ene carinice – niso nikoli težili, ni mogoče dobiti nazaj. Jugoslovanski cariniki so nas morda tako površno nadzorovali tudi zato, ker so si o vladi v Beogradu mislili isto kot mi: njihova površnost je bila nemara tihi upor. Nekako domnevam, da bo ob ponovnem poostrenem nadzoru na mejah malce manj židano. Ker vsa generacija današnjih mladcev že po defaultu v soljudi bolšči grše od tistih pred njo. Ker današnji policisti, kolikor lahko presodim, kadar jih zaradi njihove stavke hočeš nočeš gledam na televizijskem zaslonu, nimajo niti ščepca smisla za humor. In ker si državni uradniki o Bruslju ne mislijo istega, kar so si nekdaj o Beogradu. Izpod rahlo vlažne kapi smo prišli na hud, zoprn dež.

V redu. Zdaj je, kar je. Ampak za dobro staro, površno, nesposobno Jugoslavijo se ni bilo vredno boriti. Za vstop v EU smo se. Vse obnašanje naših oblasti kaže, da se nameravamo boriti tudi v prihodnje. Do bridkega konca. Pa čeprav na škodo svojih interesov. Medtem pa se v Evropi zapirajo meje. Tlesk, drlesk. V redu: zakaj se še trudimo?