Savlov sin

zelo za

Noč.

Ko pride do evropskega filma, se težko s kom bolj ne strinjam, kot je Evropska filmska akademija, ki je recimo za najboljši evropski film leta 2015 nominirala šest filmov, o katerih čez 10 ali 20 let ne bo ne duha ne duha. Nihče se jih ne bo več spomnil. Kar velja tudi za Mladost, ki bo čez 10 let nepomembna.

To, da med nominiranci ni bilo madžarskega Savlovega sina, sodi med kriminal belih ovratnikov. Savlov sin – najboljši lanski evropski film – bo čez 10 let še vedno pomemben. In čez 20, 30 nič manj. Pa ne le zato, ker popisuje nacistični holokavst, temveč zato, ker nam dolgo holokavstno noč, v kateri je umrla Evropa, kaže v dolgem, neskončnem velikem planu – da bi ja videli. In uvideli. A ironično: vidimo zelo malo. Kamera plitvega fokusa se namreč prilepi na obraz Savla Ausländerja (Géza Röhrig), madžarskega Juda, ki obtiči v Auschwitzu, in se potem ne odlepi več. Težko bi rekli, da vidimo to, kar vidi Savel, kvečjemu precej manj. To, kar vidi, je itak neizrekljivo in nepredstavljivo. To, kar vidi, le slišimo. Ali pa le slutimo, kajti Savel, ki na prvi pogled izgleda kot kurjač v kakšni tovarni, je dejansko sonderkommando, deklica-za-vse v plinski celici in krematoriju, stahanovec, ki v trebuhu holokavstne pošasti zaplinja, sežiga in čisti “svoje”. Sam še ni prišel na vrsto. Kaj bi dal, da bi bil neviden. Close-up tega, česar ne vidimo, je srhljivejši od vseh slik, ki bi jih lahko videli. Savlovo “delo” je srhljivo, ker je banalno – rutinsko, hladno, tovarniško, industrijsko, razčlovečeno. Holokavst je v Savlovem sinu to, kar je tudi bil: “triumf” kapitalistične učinkovitosti, sistem, ki je “normaliziral” pošastnost, tekoči trak, na katerem je bilo preživetje enako smrti, kontrazgodovinski stroj, v katerem so očetje sežigali sinove, nekaj, kar ni bilo “ustvarjeno” za gledanje, in nekaj, kar preprosto ni za sodobne pornospektakelske oči.

(Kinodvor)