Lidija Apohal Vučković

»Pri kar 60 odstotkih nadzorov odkrijemo nepravilnosti«

Minister Mramor je v odstopni izjavi dejal, da mu je žal, ker se vprašanje zakonitosti dodatka za stalno pripravljenost ni razčistilo že leta 2008. Zakaj torej šele leta 2015?

Preprosto, ker je bila inšpekcija na tem področju uvedena šele sredi leta 2010. Pred tem je sicer obstajal inšpektorat za javno upravo, vendar ni imel pristojnosti za nadzor nad uresničevanjem zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Tako je naša inšpekcija prve inšpektorje, ki so pristojni za to področje, dobila šele leta 2011. V tem začetnem času so se inšpektorji ukvarjali tako rekoč izključno z vprašanjem prevedbe plač iz starega sistema v novega.

Sodelovali ste pri nastanku novega plačnega sistema. Ste opazili veliko primerov t. i. ustvarjalnega računovodstva, torej iskanja bližnjic do višjih plač? Dodatki za stalno pripravljenost verjetno niso edina nepravilnost?

Gotovo ne. Vsi, ki se s tem ukvarjajo, vedo, da je ta sistem izredno reguliran. Da obstaja množica predpisov, poleg zakona še kup podzakonskih aktov, uredb, pravilnikov, kolektivnih pogodb. Sistem je izredno zapleten in znotraj njega je, prvič, veliko nejasnosti, drugič pa, ker je tog, poskuša marsikdo iskati poti, kako nagraditi delavce. Včasih teh poti ne najdejo ali najdejo napačne poti.

Na kakšne zanimive primere ustvarjalnega knjigovodstva pa ste doslej naleteli?

Nepravilnosti je veliko in gotovo je mogoče pričakovati, da bomo odkrili še marsikaj. To vam pove že naša statistika. Pri kar 60 odstotkih nadzorov odkrijemo nepravilnosti. Glede kreativnega knjigovodstva smo recimo naleteli na primere, kjer so si nekateri direktorji izplačevali dodatek za konkurenčno prepoved, ki je sicer v zasebnem sektorju redna praksa, v javnem pa ne obstaja.

Hočete reči, da ne glede na to, kakšnega finančnega ministra imamo, pri njem vedno lahko ugotovimo kakšno nepravilnost?

Glede na to, da je sistem izredno zapleten, da ga marsikdo tudi ne pozna dovolj dobro, da se še kar naprej spreminja, je možnost napak zelo velika. Vseh seveda ne odkrijemo. Naša inšpekcija ima samo šest inšpektorjev. Lani smo izredno povečali obseg nadzora, pa smo kljub temu pregledali zgolj dober odstotek plač v javnem sektorju. Zato sedaj poskušamo ustvariti neke vrste prakso, da ugotovitve objavljamo na spletu.

Odkar obstaja ta sistem, obstaja tudi očitek, da je nefleksibilen, da je nagrajevanje dobrih v njem nemogoče. Se strinjate?

Večinoma to drži. In sicer zato, ker so posamezni primeri natančno predpisani in ker je veliko avtomatizmov. Kljub temu pa možnosti za zakonito nagrajevanje obstajajo. Ena je recimo delovna uspešnost zaradi povečanega obsega dela, za katero pa potrebuješ denar oziroma prihranke. Tisti, ki hkrati opravljajo tržno dejavnost, imajo še več svobode. Znotraj sistema lahko recimo zato lekarne, nekatere ustanove v zdravstvu ali nekateri raziskovalni inštituti zelo dobro nagradijo zaposlene. Če se prav spomnim, lahko nekateri posamezniki v teh primerih dobijo celo do 30 tisoč evrov letne nagrade. Popolnoma zakonito.

Na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani so si izplačevali dodatek za stalno pripravljenost, na Univerzi v Mariboru pa, popolnoma zakonito, dodatek za uspešnost. Zakaj niso na Ekonomski fakulteti ravnali enako?

Ne vem. Vem pa, da je lahko v obeh primerih izplačilo identično. Ekonomska fakulteta ima poleg tega še prihodke iz tržne dejavnosti, tako da bi si lahko nagrade izplačevala praktično neomejeno.

V zadnjih letih so vlade in sindikati večkrat predlagali, da bi se sistem ponovno reformiral. In sicer tako, da bi imeli v njem posamezni direktorji več svobode. Se s tem, glede na dosedanje izkušnje, strinjate?

Res je, kadarkoli v zadnjih letih razmišljamo o spremembi sistema, vedno znova gre premislek v smeri, da je treba zagotoviti več fleksibilnosti. Tako je na načelni ravni. Ko pridemo do konkretnih predlogov, pa se vedno znova izkaže, da tega nihče noče. Vsi želijo imeti zelo stroga pravila in veliko avtomatizma. To si po svoje želijo ministrstva, saj je tak natančno predpisan sistem laže obvladovati in v njem odločati. Pa tudi večina sindikatov meni, da je bolje, če je vse natančno določeno. Sama mislim, da sistem, kakršen je, ni najboljši. Prvič zato, ker je zdaj možnost za napake izredno velika. Drugič pa, ker samo življenje prinaša konkretne položaje, ki v zakonodaji niso opredeljeni. Da bi naredili korak naprej, bi morali uvesti drugačen sistem za reguliranje stroškov dela na ravni posameznega delodajalca, veliko bolj zaupati recimo direktorjem, da bodo znali pravilno nagrajevati in da bodo hkrati znali z javnim denarjem racionalno gospodariti, za kar bi morali biti seveda ustrezno usposobljeni. Pa tudi veliko višja stopnja odgovornosti bi bila potrebna, da ne bi doživljali zlorab. Pri večji fleksibilnosti bi seveda morali biti določeni okviri mogočih plačil, da se ne bi spet dogajalo, kot se je v preteklosti, ko so bile na primer medicinske sestre v Kopru enkrat bolje plačane kot medicinske sestre v Murski Soboti.

Če se vrnemo k dodatkom za stalno pripravljenost: zakaj bodo zdaj morali kršitelji vračati nezakonito izplačane dodatke le za zadnjih deset mesecev, ne pa vsega nepravilno izplačanega zneska?

Ker se je leta 2014 tako spremenil zakon o sistemu plač. Pred tem so morali posamezniki vračati celoten znesek nepravilno izplačanih dodatkov, razen za obdobje, ko je kršitev že zastarala. Številni, pri katerih so bile kršitve ugotovljene, so temu ugovarjali, češ da niso sami krivi za napačno izplačane na primer plače in da si po več letih težko privoščijo vračanje večjih zneskov. Temu so ugovarjali tudi sindikati, češ da je krivda pri delodajalcih. Dokler ni bilo znanega primera z medicinskimi sestrami, ki bi morale vračati zelo visoke zneske. Zato je bila spremenjena zakonodaja, da mora biti vračilo omejeno na deset mesecev oziroma največ dve plači.