Erica Johnson Debeljak: Tovarna koles

+ + +

Prosti pretok biciklov

V avtoričinem prejšnjem romanu, v Antifa coni, je policijski načelnik Suban raziskoval smrt emigranta in ob neznancu, za katerega se je na daleč videlo, da ni iz primorskega obmejnega mesteca, so se obudili spomini na tujce in vsiljivce od prej in sprožili kup projekcij, ki so razkrile nekatere skrajne in manj radikalne odnose do tujcev, prišlekov. Tokrat se Suban znajde v prestolnici v času vstaj, stanuje nad opuščeno tovarno koles, spremenjeno v center subkulture, in išče izginulo hčer.

Roman je spisan v dveh glasovih, tudi v tisku ločenih. Eden pripada Hani, za katero dolgo slutimo, da je ugrabljena ali pa vsaj na razstrupljevalni kuri, in tam skozi njeno spominjanje na fanta, Domna, s katerim sta se čisto prekratko potikala po mestu in, predvsem on, kradla kolesa, posežemo v predzgodbo. O druženju z Domnom, za katerega se zdi, da je nekakšen Kenk, robinhoodovska pojava, ki krade kolesa zaradi anarhičnega odnosa do lastnine in ob tem sproščenega adrenalina, samo da se drugače od originala ni izselil v Kanado in zakraljeval v globalni črni kroniki, temveč deluje lokalno; o njunih vrtoglavih vožnjah na ukradenih kolesih, o nesporazumih, tako pogostih med vznesenimi pari.

Drugi glas pripada Subanu, njegovemu enoletnemu iskanju, bivanju v mestu, ki ga zdaj gledamo skozi oči prišleka in smo zato morda občutljivejši za razlike; on bolj vidi, kako mesto postaja kulisa za turistično eksploatacijo, izrinjanje domačih na obrobje, pa tudi njihovo rastoče nezadovoljstvo z napovedano in potencirano krizo, ki kulminira v vstajah pred parlamentom. Motenih od provokatorjev, ki za nekoga delajo, samo ne za nas, bi rekli vstajniki.

Domnova zgodba vse prešije; pokaže odnos policistov do vsega, kar ne vzdržuje mita o belem in gostoljubnem mestu, njihov odnos do oblastnih struktur in igric, ki se jih gredo v imenu politikov, ki so jih nastavili.

V tem delu je Tovarna koles kriminalka iz črnega spektra tega žanra; ofucane hotelske sobe, v katere prodira oddaljeni hrup z ulice, ki prekinja Subanove samotne in glasne samogovore, fatalka, ki bosa in v spalni halji potrka na vrata, nerazumljivo nasilno in prepotentno vedenje njegovih kolegov, ki spominja na miličniško samovoljo iz preteklih časov, predvsem pa občutek samote, brezizhodnosti in premišljevanj o zapravljenih priložnostih, ki se naberejo z leti. Suban na svojem neplačanem dopustu pribrede na dno, skoraj konča policijsko kariero, se pridruži rušilcem in zidarjem, vendar se od dna tudi odbije: mračna podoba zakulisja političnega prostora prestolnice in države ga začuda ne zadrsa še globlje, na koncu se pobliskne rešilna lučka.