Ernst Haffner: Krvni bratje

+ + + + +

Roman, ki je avtorja spravil s sveta: ob njegovem izidu leta 1932 je zaslovel, po zmagi nacistov so mu knjigo sežgali in jo prepovedali, v naslednjih letih je izpuhtel; ne ve se, ne kje, ne kdaj, ne kako je končal.

Kaj je razbesnelo Goebbelsa? Pripoved o prestopnikih in ubežnikih iz popravnih domov ter razbitih družin, ki so se organizirali v novo bivanjsko skupnost – v bande. A berlinske bande niso bile plod literarne domišljije, temveč Haffnerjevega publicističnega in socialnega angažmaja, ki je obelodanil zatajeni vsakdanjik mestnega podzemlja. Ta slika pa bi podirala nacistični mit o nemški kulturni in rasni superiornosti.

Sta ponovni natis in prevod hommage pisatelju, ki je morda sam po Hitlerjevem prevzemu oblasti bival kot politični bandit skrivajoč se pred Gestapom? Nedvomno, vendar je danes delo dobilo še dodatni pomen. Njegova vsebina je dvojna: je zapis o vsakodnevnem bivanju bande in dveh njenih odpadnikih, ki si ustvarjata modus vivendi zunaj kriminala. Idejno ima delo danes naboj znanstvene fantastike, ko si ni več moč predstavljati mladcev, da stopijo v svet sami, pretrgajo vse vezi s sorodniki in bližnjimi ter začnejo dobesedno iz nič – kaj vse si izmislijo, kje vse prenočujejo, kako celo iz odvrženega časopisa naredijo vstopnico v življenje! Edino, kar imajo, je peklenska energija, so non stop dejavni, v ledeni zimi znajo preživeti dan celo v topli knjižnici beroč časnike in knjige. Njihov materialni svet je minimaliziran: juha v beznici, par žemelj, nočni žur na gradbišču in ostanki piva s točilne mize, veselje pa skrčeno na pojedeni grižljaj, kletni seks s ceno gonoreje in inicijacijske obrede.

Knjiga, ki kar kliče po sodobni različici – bivanje emigrantov v sodobnem Berlinu.