Harij Furlan

»Razmere v pravosodju samo odslikavajo razmere v družbi. Kazensko pravo ureja "bolne" družbene odnose, teh pa je v Sloveniji veliko preveč.«

Ko smo se nazadnje pogovarjali s Harijem Furlanom, bilo je pred petimi leti, je vodil Nacionalni preiskovalni urad. Danes vodi specializirano državno tožilstvo, pristojno za kazenski pregon gospodarskega kriminala in korupcije. Opozarja, da sta preiskovanje in pregon takšnih kaznivih dejanj oziroma storilcev, ki sodijo v različne elite, zdaj še bolj otežena. In da je tudi kazenski sistem, kot številni drugi podsistemi v družbi, postal ujetnik teh elit. Oziroma da je krivičen do malega človeka, ker tu prav tako vedno bolj velja pravilo, da je denar sveta vladar.

Pred petimi leti ste dejali, da je bistvenega pomena, da nekateri primeri, ki so deležni veliko pozornosti, doživijo epilog pred sodiščem. Se je to zgodilo oziroma ali so doživeli epilog, ki ste ga takrat imeli v mislih?

Že tedaj sem bil prepričan, in pri tem vztrajam še danes, da je bistvenega pomena, da nekatere posameznike pripeljemo pred sodišče, to pa naj potem odloči. Ali smo kot tožilstvo lahko vedno uspešni in dosežemo obsodilno sodbo, je drugo vprašanje. Ne moremo pričakovati stoodstotne obsojenosti, sploh v težkih in zapletenih zadevah ne, ker bi to pomenilo, da je s pravosodnim sistemom nekaj hudo narobe. To, da se nekatere odmevne zadeve pripeljejo pred sodnika, je velik korak.

Ampak očitek tožilstvu je, če je kak vpliven posameznik potem oproščen, da je šlo očitno za politično motiviran pregon, ki ni temeljil na dokazih.

Na take očitke moramo biti pripravljeni. Vendar v Sloveniji brez dokazov človeka ni mogoče kar tako obtožiti za kaznivo dejanje in ga pripeljati pred sodnika. Treba se je prebiti skozi preiskavo, dokazati utemeljen sum, sestaviti obtožbo, ki jo mora potrditi sodišče. V tem primeru je dosežena stopnja suma, ki presega stopnjo utemeljenega suma in se bliža gotovosti, da je nekdo storil kaznivo dejanje. Naloga tožilca je, da vloži obtožni akt, kadar je utemeljen sum podan. Če pa uspe obrambi zgolj enega od elementov kaznivega dejanja zreducirati do dvoma, je sodišče dolžno obdolženca oprostiti. Daleč od tega, da bi kar tako na počez ljudi vozili pred sodnika.

Pred petimi leti, tedaj ste bili direktor Nacionalnega preiskovalnega urada, ste tudi dejali, da je slovenski pravosodni sistem v krizi. Še vedno menite tako?

To se res ni spremenilo. Sistem je še vedno v krizi. Razmere v pravosodju samo odslikavajo razmere v družbi. Kazensko pravo ureja »bolne« družbene odnose. Teh je v Sloveniji veliko preveč. Tudi zato mislim, da slovensko pravosodje ni na evropski ravni. S tem se moramo v tem trenutku sprijazniti.

Prav to, da slovensko pravosodje ni na evropski ravni, trdijo zagovorniki Janeza Janše, ki protestirajo pred sodišči.

Gre za drugo stvar. Razmere v pravosodju vidim malo širše. Današnje stanje je tudi zgodovinsko pogojeno, s tranzicijo iz ene politične ureditve v drugo in iz ene gospodarske ureditve v drugo. Poleg tega je slovenska država že od vsega začetka premalo poudarjala pomen pravosodja. Za državo so bile druge stvari vedno pomembnejše, na primer zunanja politika, gospodarstvo, vojska. Na nekatere družbene nepravilnosti se nismo pravočasno odzvali, niso se postavile jasne meje, predvsem pri pregonu gospodarskega kriminala. Tu ne gre zgolj za sodišča, tožilstvo ali policijo, temveč predvsem za nadzorne institucije, regulatorje in tiste, ki bi morali delovati pri preventivi. Sodstvo in tožilstvo doživljata vsakodnevne napade, usmerjene v rušitev avtoritete. Zakonodaja ostaja nedorečena in se pogosto spreminja. Tudi sodna praksa postaja vedno manj predvidljiva. Vse te okoliščine zmanjšujejo zaupanje ljudi v pravosodje. In v teh razmerah ne dosegamo evropske ravni, kjer pravosodni sistem uživa ugled in avtoriteto.

Korupcijo je bilo zmeraj težko preiskovati in potem dokazovati na sodišču. Z novimi zahtevami, ki jih postavljajo najvišja sodišča, pa je to delo zagotovo postalo še težje.

Ste torej zagovornik velike reforme, da ne rečem revolucije v pravosodju?

Glejte, zakon o kazenskem postopku je v praksi pisalo ustavno sodišče. Najprej z odločbo o odreditvi pripora, potem z odločbami, ki so urejale poglavje glede zaslišanj, zasega premoženja, glede veljavnosti dokazov, skratka, vse bistvene sestavine kazenskega postopka pri nas. Tega ni naredil zakonodajalec. Zakaj ne? Ker se zaveda, da je to težko delo, kjer učinki ne bodo takoj vidni, z njim pa ni mogoče hitro pridobivati političnih točk glede na to, koliko dela bo treba vložiti v tak projekt. Laže je bilo spremeniti kazenski zakonik in uvesti dosmrtni zapor, to je bilo pač ljudem všečno, ker se prikazuje kot ukrep, s katerim se bo zmanjšala kriminaliteta v družbi, čeprav to ni res. Poglejmo tudi ureditev sodne preiskave. Posledica ureditve preiskave pri nas je, da se v velikih, zahtevnih zadevah, za katere se javnost zanima, v katerih so obdolženci predstavniki različnih elit, med preiskavo dejansko že vodi glavna obravnava, torej poteka sojenje. Preiskava traja pet, šest, sedem let. Med njo preiskovalni sodnik dejansko že izvaja glavno obravnavo. Zahteva za preiskavo mora biti napisana tako kot obtožba. In v praksi tožilec zahtevo za preiskavo malodane zgolj prepiše v obtožnico in potem se na glavni obravnavi vse še enkrat ponovi. Vmes pa izgubimo nekaj let, preden bo sodnik odločal o krivdi.

Že leta prepričujete, da bi po zgledu iz tujine morali opustiti ta del postopka, sodno preiskavo.

Veliko se govori o tem, da bi bil preiskovalni sodnik zgolj sodnik garant, ki bi preverjal zakonitost pridobljenih dokazov in odločal, ko gre za posege v človekovo svobodo ali premoženje. Takšna reforma bi bila v tem trenutku, v času, ko potekajo odmevni procesi, najbrž za politiko zelo tvegana. To na ministrstvu vedo. Še pred tem pa bi morali uvesti eno samo specializirano sodišče, ki bi sodilo v najbolj zapletenih zadevah gospodarskega kriminala. Poskus ustanovitve tega sodišča v preteklosti ni bil uspešen, ker med sodniki ni bilo zanimanja. Zakaj? Verjetno zato, ker vsak raje dela v domačem okolju, kjer se najbolje počuti in je verjetnost izpostavljanja velikim in za javnost zanimivim primerom manjša. Obdolženca ali pričo lahko sodišče prisili, da pride na sodišče. V praksi pa je zelo težko ali nemogoče prisiliti sodnika, da bo nekje sodil, toliko bolj 20 ali 30 sodnikov, kolikor bi jih zadostovalo za delo na specializiranem sodišču. Ti sodniki bi obravnavali izključno zadeve iz pristojnosti specializiranega tožilstva. S tem bi lokalne primere, ki se zdaj sodijo na oddelkih specializiranih sodišč, umaknili iz domačega okolja, kar bi bilo dosti bolje za vse.

No, verjetno se bo to prej ali slej zgodilo. Če sta se ustanovila Nacionalni preiskovalni urad in specializirano državno tožilstvo, potem se bo tudi specializirano sodišče …

Niti Nacionalni preiskovalni urad, ki sem ga takrat vodil, se ni ustanavljal z lahkoto. Tudi tam so bile težave s pridobivanjem najboljšega kadra. Vsi so hoteli zadržati svoj najboljši kader v lokalnem okolju. Pridobivanje kadra za specializirano državno tožilstvo, ki ga vodim sedaj, prav tako ni bilo preprosto. Hodili smo od tožilstva do tožilstva, ogromno pogovorov je bilo in ljudje so si vzeli čas za premislek. Če ljudje niso pripravljeni opravljati tega dela, potem ustanovitev takšnega organa nekaj časa traja.

Pred leti ste bili tudi vodja skupine za posebne oblike kriminalitete, predhodnice tožilstva, ki ga vodite sedaj, a tedaj je bilo vse drugače, tožilcev vas je bilo šest, sedem, skupina pa ujetnica različnih interesov.

Bistveno drugače je predvsem to, da sedaj zakon določa, za katera kazniva dejanja smo pristojni, in od policije neposredno dobivamo kazenske ovadbe iz svoje pristojnosti. Prej smo obravnavali zadeve na podlagi odredbe generalne državne tožilke. Drugače je seveda tudi to, da smo se kadrovsko okrepili. Prej nas je bilo šest ali sedem, zdaj nas je 26.

Tedaj so tožilci skupino zapuščali, ne pa vanjo prihajali. Boštjan Penko je šel, ker ga je nagnala Barbara Brezigar, vi pa ker …?

Penko je imel svoje razloge. Ne bom rekel, da sem se vedno strinjal s tedanjo generalno državno tožilko, tudi sedaj se vedno ne strinjam z generalnim državnim tožilcem. A tedaj sem odšel zgolj zato, ker sem dobil službo mednarodnega tožilca v Sarajevu. To se mi je zdela enkratna priložnost in sem jo izkoristil. Če te službe ne bi dobil, tedaj skupine ne bi zapustil.

V Sloveniji brez dokazov človeka ni mogoče kar tako obtožiti za kaznivo dejanje in ga pripeljati pred sodnika. Treba se je prebiti skozi preiskavo, dokazati utemeljen sum, sestaviti obtožbo, ki jo mora potrditi sodišče.

Tudi danes se zadeve na vašem ali kateremkoli drugem tožilstvu ne dodeljujejo tožilcem po naključju, kot je to v navadi pri sodnikih, ampak zadeve razdeljuje vodja, torej tudi vi.

Zadeve se dodeljujejo na podlagi državnotožilskega reda in letnega razporeda in seveda se gleda, da posamezno zadevo tožilec vodi od začetka do konca in da se zadeve, ki se vsebinsko ali kako drugače vežejo na to zadevo, prav tako dodelijo njemu. Treba pa je tudi poznati in upoštevati afinitete posameznih tožilcev, nekaterim bolj ležijo finančne zadeve, drugim korupcija, spet tretjim organizirani kriminal.

Kako odgovarjate na očitek, da nekatere politično profilirane posameznike preganjajo tožilci, ki naj bi bili prepoznavni kot zagovorniki njihovih političnih nasprotnikov, Jaka Brezigar in Blanka Žgajnar recimo preganjata Zorana Jankovića …

Kar se tiče primera Janković, ki ga je vodil Jaka Brezigar, je ta primer pripeljal s seboj, ko je prišel z ljubljanskega tožilstva, in sicer na podlagi dogovora s tožilstvi, da bodo nekatere najtežje primere tožilci pripeljali s seboj zaradi kontinuitete dela. V to nisem posegal. Tudi Blanki Žgajnar sem pustil, da zadevo zoper Jankovića obravnava še naprej. V tem primeru sem ji zaradi obsežnosti in zahtevnosti zadeve zagotovil pomoč še enega tožilca in enega strokovnega sodelavca. V neodvisnost tožilcev brez zakonsko utemeljenih razlogov ne smem posegati.

Kako pa ste zadovoljni s tožilci, ki jih vodite in so vanje položeni upi, da bodo preganjali različne elite?

Sem zadovoljen, po večini gre za mlade, delovne in strokovne ljudi. Tudi odnosi so v glavnem dobri.

Kako vam je svojega najprepoznavnejšega tožilca, morda najboljšega moža, Jožeta Kozino, uspelo prepričati, da ostane še eno leto, preden odide nazaj na matično ljubljansko tožilstvo?

Jože Kozina bo z nami še do novembra. V delu ima več bančnih zadev in postopek zoper Bavčarja. Če bi s SDT odšel v tem trenutku, bi to lahko škodovalo uspešni izvedbi postopkov, zato njegovo odločitev štejem za zelo korektno.

Pred leti, ko se je podaljševal mandat Blanki Žgajnar, ste se izrekli proti njenemu imenovanju, ker naj ne bi imela »ustreznega odnosa do specializiranega tožilstva in do sodelavcev«. Si je niste želeli v skupini, ker naj bi spadala v t. i. krog Barbare Brezigar, dolgoletne politične sopotnice Janeza Janše?

Podal sem samo mnenje. Tedaj odnosi na čisto osebni ravni niso bili povsem v redu. Nisem pa ji očital nestrokovnosti. Državnotožilski svet se je odločil, da Žgajnarjevo ponovno imenuje na specializirano tožilstvo. Zame je bilo s tem to poglavje končano.

Kakšni so odnosi danes?

Blanka Žgajnar je tožilka na našem tožilstvu kot vsak drug tožilec.

Po odločitvi ustavnega sodišča v zadevi Patria in odločbah vrhovnega sodišča, ki ji sledijo, se kar naenkrat zdi, da je pregon gospodarskega kriminala in korupcije skorajda povsem onemogočen.

Odločba ustavnega sodišča dejansko velja za vse postopke in vpliva na vsakega sodnika in tožilca v Sloveniji. To je dejstvo in mimo tega ne moremo. Korupcijo je bilo zmeraj težko preiskovati in potem dokazovati na sodišču. To nikoli ni bilo lahko. Z novimi zahtevami, ki jih postavljajo najvišja sodišča, pa je to delo zagotovo postalo še težje. A mimo tega ne moremo. Delamo v okviru standardov, ki jih postavljajo sodišča. Korupcijo je mogoče preprečevati tudi na druge načine, s preventivo in prek nadzornih institucij, vendar je danes marsikatera od teh institucij v Sloveniji popolnoma razmontirana, onemogočena in svoje vloge ne more opravljati. In te institucije niso bile razmontirane po naključju. Na drugi strani pa evropske države spreminjajo zakonodajo glede kaznivega dejanja terorizma. Območje kaznivosti se pomika v tisto najzgodnejšo, pripravljalno fazo storitve kaznivega dejanja. Pri terorizmu ni mogoče čakati, da nekaj »poči«, potem je že prepozno, nujno je ukrepati prej. Tu so pred nami velike dileme in veliki izzivi. Nič, vztrajati je treba in delati naprej, druge poti ni.

Tudi glede korupcije, ki jo je težko preganjati na klasični način, se zdi, da smo se pred časom odločili, da jo bo mogoče preganjati že v zgodnejši fazi storitve kaznivega dejanja, po zadnjih odločbah najvišjih sodišč pa je videti, kot da so za pregon korupcije postavljeni še višji standardi kakor za pregon klasične kriminalitete.

Varovalke morajo biti v vseh kazenskih postopkih enake. Dejstvo pa je, da je elemente kaznivega dejanja korupcije in voljo, ki mora biti zaznavna v zunanjem svetu, veliko teže dokazati kot pa recimo pri kaznivem dejanju vlomne tatvine, kjer je vse navzven vidno.

Vas skrbi, da imajo posamezniki z vplivom, povezavami in dovolj denarja za dobro obrambo vedno boljše možnosti, da dosežejo zase ugoden izid?

Da, me. Na ta problem neenakosti pred zakonom zaradi ekonomske razslojenosti je že pred časom opozarjala profesorica dr. Alenka Šelih. To je dejstvo, da si nekatere elite lahko zagotovijo najboljšo obrambo, izvedence, medijsko ugodno poročanje, če je treba, lahko nasprotnike tudi diskreditirajo ali jim kako drugače vzamejo voljo do dela. Vzemimo na primer ZDA, od koder smo pripeljali nove kazenskopravne institute, recimo sporazum o priznanju krivde. Dejstvo je, da si porotno sojenje v ZDA lahko privoščijo samo zelo bogati, le nekaj odstotkov vrhnjega sloja prebivalstva. Preostali nimajo druge izbire, kot da se odločijo za pogajanja s tožilstvom, ki so tam še bolj odprta kot pri nas. Ta problem razslojenosti družbe ni viden samo v pravosodju, pač pa tudi drugod, recimo v zdravstvu. Če ste bogati, lahko uporabljate storitve najboljših zasebnih medicinskih centrov, sicer pa boste na pregled pri specialistu čakali več let. Žal življenje za malega človeka postaja vse težje in vsej bolj krivično.

Tudi priznanje krivde, ki ga slovenski kazenski sistem pozna šele nekaj let, je institut, h kateremu so primorani predvsem tisti, ki nimajo denarja za obrambo in dolgoletne sodne postopke.

Tega si ne upam potrditi, saj se novi instituti uporabljajo prekratko obdobje.

Se pa brez klasičnega sojenja v Sloveniji zaključi že več kot tretjina postopkov.

Oba instituta sta se prijela, to je res. Postopki se hitreje končajo in potem ostane več časa za nove postopke. Jih je pa treba uporabljati odgovorno.

Zagotovo, a to vodi točno tja, v ameriški, precej bolj krivičen kazenski sistem.

V ZDA s porotnim sojenjem sploh ne bi mogli procesirati vseh zadev. Sistem bi kolabiral. Tudi pri nas, če ne bi imeli sporazuma in priznanja krivde, ne bi mogli v tako velikem obsegu reševati zadev.

A vendar je to, da se vedno manj zadev konča po razmisleku sodnika, pot v krivičen kazenski sistem.

Pri nas mora tudi po priznanju krivde ali sklenjenem sporazumu med obrambo in tožilstvom sodnik razmisliti o zadevi in jo potrditi. Seveda pa bodo vedno posamezni primeri, ki bodo drugačni od povprečja. A tudi v ureditvi, v kateri bi sojenje potekalo v klasičnem smislu v vseh zadevah, bi bogati imeli večje možnosti za boj s tožilstvom.

Niso se postavile jasne meje glede pregona gospodarskega kriminala. Tu ne gre zgolj za sodišča, tožilstvo ali policijo, temveč predvsem za nadzorne institucije, regulatorje in tiste, ki bi morali delovati pri preventivi.

Stvar je res še v povojih, vendar nekateri poznavalci že opozarjajo, da prihaja do neuradnih barantanj med tožilci in obdolženci in da celo sodniki nagovarjajo obdolžence k dogovoru s tožilcem, čeprav je to po zakonu prepovedano.

Ta opozorila poznam. Na splošno nimam podatkov, da bi se ti novi instituti zlorabljali. Priznanje mora biti dano absolutno prostovoljno, prisoten mora biti zagovornik in nihče ne sme pritiskati na obdolženca.

Ampak tožilci verjetno pritiskajo.

Zakaj bi to bilo v interesu tožilca, če pa ima v rokah pravnomočno obtožbo?

Ker je zadeva prej rešena, in to z obsodilno sodbo?

To je res, ampak dogovor s tožilcem ali priznanje mora biti v obojestranskem interesu. V primeru Kordež je pogajanja predlagala obramba. Pri tem je sodelovalo pet tožilcev, ki so Kordeža preganjali v številnih zadevah, in niso se vsi takoj strinjali s sporazumom. Morda si tožilec res kdaj želi hitrega priznanja obdolženca, a vsaj na specializiranem tožilstvu to ni pravilo.

Če je Kordež privolil v dobrih sedem let zapora, mora to pomeniti, da mu je grozilo več deset let zapora?

To je institut nadaljevanega kaznivega dejanja. Gre za storitev več istovrstnih kaznivih dejanj v nekem časovnem obdobju. Kaj bi se zgodilo, če bi šli v sojenje v vsaki posamezni zadevi? Najprej bi morali vzeti v zakup kakih deset let, preden bi se ti postopki končali. Sledila bi pravna sredstva, redna in izredna. Sklenitev sporazuma štejem za velik uspeh tožilstva.

Je to težava, da imajo do izrednih pravnih sredstev na ustavnem in vrhovnem sodišču po pravnomočnosti obsodbe dostop zgolj izbranci?

Formalnopravno imamo dostop vsi. Vprašanje pa je, kdo je lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi uspešen. Spet smo pri denarju, ki lahko najame najboljšega pravnega strokovnjaka, ki mu bo uspelo z argumenti prepričati ustavne ali vrhovne sodnike. So pa tudi odločbe ustavnega in vrhovnega sodišča, ki so bile zgrajene na majhnih primerih in niso deležne tolikšne pozornosti. Pri nas se sodna praksa zdaj nekako ustvarja na odmevnih primerih, ne pa na primerih povprečnega malega človeka.

Ko je neka finska novinarka pred leti v Sloveniji snemala oddajo zaradi afere Patria, se je delala norca, da v Sloveniji brez podkupnine ne more človeku niti seči v roko. Imate enega najboljših vpogledov v dejanski položaj – kolikšna težava je v Sloveniji korupcija?

Najnevarnejša je sistemska korupcija, kjer se posamezna ravnanja, ki se izvršijo v nasprotju z zakonom, štejejo za samoumevna in se med ljudmi sprejemajo kot vsakdanja, s čimer pridemo do »legalne« korupcije. V Sloveniji je korupcije zagotovo veliko, in to je velik problem. Marsikje zanjo niti ne vemo, ker je nismo nikoli niti preiskovali niti preganjali. Posledice pri korupciji namreč pogosto niso takoj vidne, pač pa šele čez čas, in to tako, da popolnoma razvrednoti pravni sistem, ki bi moral temeljiti na zakonih in pravilih, ker korupcija vzpostavi svoj sistem delovanja.

Si kdaj zaželite, da Janez Janša ne bi bil nikoli obtožen v zadevi Patria?

Tega primera specializirano državno tožilstvo ni obravnavalo. Lahko pa na načelni ravni rečem le, da kadar je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, tožilca zavezuje načelo legalitete in mora ukrepati. Najlaže je dvigniti roke od primera in iskati razlog, zakaj posameznega primera ne bomo preganjali. Tudi tožilcu je ovadbo marsikdaj laže zavreči kot pa začeti postopek. A dvoma na splošno ne bi smelo biti, tožilec pač mora opraviti tožilsko delo.

Na ustavnem sodišču je tudi več zahtev za presojo ustavnosti zakona o odvzemu nezakonitega premoženja. Če bodo zakon razveljavili, bo tožilstvo še teže opravljalo delo.

Mi delamo naprej. Stojijo pa nekatere finančne preiskave, v katerih je bila vložena zahteva za presojo ustavnosti. Naloga ustavnega sodišča je, da o tem odloči. Je pa tudi res, da je bil ta zakon na hitro sprejet, da bi nekdo ugajal javnosti. Takoj po tem je bil že poslan na ustavno sodišče. Ustavno sodišče smo zaprosili, da zadevo čim hitreje obravnava, to pa je tudi vse, kar lahko naredimo.

Stoji tudi finančna preiskava zoper Janeza Janšo, ker se čaka odločitev ustavnega sodišča?

Zadevo obravnava tožilec Pintar, ki se v tej zadevi še ni odločil, zato tega ne morem komentirati.

Roki vas v tej zadevi ne priganjajo več, torej bo tožilstvo gotovo deležno očitkov, da drži preiskovanca v negotovosti.

Tožilec ne bo po nepotrebnem dolgo čakal z odločitvijo v zadevi.

Na ministrstvu med drugim pripravljajo tudi spremembo zakonodaje, ki bi uvedla plačevanje tožilcev po uspešnosti. Da bi tožilci torej hitreje in več delali …

Sprašujem se, kako bo to izmerljivo. Iz prakse vam lahko povem, da zelo težko. Je res, so tožilci, ki so tožilci s srcem in dušo, in so tožilci, ki so uradniki, in na koncu meseca imajo oboji enako plačo. To je res krivično. Ne vem pa, kako se bodo določila merila oziroma s kakšnimi merili se bo uspešnost vrednotila in kaj bo to pomenilo na čisto praktični ravni.

Se boste potegovali za položaj generalnega državnega tožilca?

Od kod vam pa ta podatek?

Sprašujem.

O tem v tem trenutku sploh ne razmišljam. Svoj mandat, ki ga je preostalo še slabi dve leti, poskušam pripeljati do konca. Specializirano državno tožilstvo je uspešno in je na pravi poti. Nimam pa načrtov v smeri, ki jo omenjate.

Sodstvo in tožilstvo doživljata vsakodnevne napade, usmerjene v rušitev avtoritete. Tudi sodna praksa postaja vedno manj predvidljiva. Vse te okoliščine zmanjšujejo zaupanje ljudi v pravosodje.

Res sovražite svojo službo, službo tožilca?

To so ostre besede. Stavek je bil izrečen bolj v šali. Ta služba je težka, in kadar človek doživi kako veliko razočaranje, vidi krivico in je pri tem nemočen, takrat bi res najraje vse skupaj pustil in se odločil za kakšno lažje delo. A hkrati ta služba tožilcu, kadar mu uspe v kazenskem postopku doseči pravico in s tem možnost, da naredi kaj dobrega za ljudi, daje dovolj zadovoljstva, da v njej vztraja.

Kaj imate v mislih, ko govorite, da je vaša služba težka?

Vzemimo velike in odmevne zadeve, kjer je kopica obdolžencev in vsaj še enkrat toliko zagovornikov in proces traja več mesecev. Dogajanje iz sodne dvorane se človeku zažre pod kožo, tega ne morete popoldan doma kar izključiti. Taki primeri včasih človeku tudi spremenijo življenje. Bistvena razlika obstaja med ukvarjanjem z lažjimi in manj odmevnimi zadevami in ukvarjanjem z zahtevnimi in javno odmevnimi primeri.

Kaj bi počeli, če bi lahko počeli karkoli?

Mogoče bi na planinske izlete po hribih vodil upokojence, recimo gor do Kredarice ali do Krnskega jezera.