Pri polni zavesti

Janko Lorenci

5. 2. 2016  |  Mladina 5  |  Kolumna

Begunska kriza prinaša močan okus po surovi prihodnosti in še krepi prevladujoče občutje na Zahodu (v Ameriki in Evropi) – tesnobo, pomešano z arogantnostjo pojemajoče moči, stare slave in še živega prepričanja, da se mora svet oblikovati po zahodnih vzorcih, ker so pač najboljši. Najrazvitejši del sveta se boji nazadovanja in konca svoje globalne prevlade.

Svetovni red se sesuva in sestavlja na novo – Zahodu v škodo. To se izrazito kaže v demografiji in ekonomiji. Sredi stoletja bo imel Zahod po napovedih le še dobrih deset odstotkov svetovnega prebivalstva (Evropa okoli 6 odstotkov, pred prvo svetovno vojno še toliko kot Kitajska). Hkrati bo namesto sedanje polovice pridelal le kako tretjino svetovnega BDP (toliko kot Evropa v 18. stoletju). A vsaj enako boleče kot materialno nazadovanje je izgubljanje avtoritete, usihanje Zahoda kot zgleda organiziranosti, vrednot, načina življenja.

Ta relativni zaton je bolj kot posledica napredovanja drugih izraz tega, da je Zahod notranje nagnit in oslabljen. V osnovi je žrtev svojega modela kapitalizma in demokracije. To se razločno kaže v osupljivem razslojevanju, podobnem tistemu v 19. stoletju, ko se je delavstvo še tolklo za elementarne pravice. Pogrezanje v oligarhijo neizbežno spremlja propadanje demokracije, saj o splošnih zadevah bolj kot izvoljena politika odloča od nikogar izvoljeni in zgolj dobičku zapisani (mednarodni) kapital.

Zahodu vlada hinavščina. Model na papirju je nekaj čisto drugega kot njegovo realno delovanje. Pomendrana so temeljna načela o vladavini ljudstva, enakosti pred zakonom, socialnosti. Lepo spisane ustave so na pol razveljavljene. Toda ta dvolični sistem je izjemno trdoživ. Varuje ga več reči. Najprej država, ki postaja predvsem orodje za varovanje tihe vladavine korporacij, velebogatašev in podrejenih nacionalnih politik. Hkrati ideologija neoliberalizma ljudi deli, strahuje, zapeljuje in jih drži v mnogoterih odvisnostih. Primanjkuje tudi jasnih, konkretiziranih alternativ. Navsezadnje pa zahodnjaki še živijo bolje kot ljudje v večini drugih delov sveta.

Nadaljevanje zahodnega modela, tega zastrupljenega darila sebi in večini planeta, pomeni postopno potovanje v apokalipso. Tudi krize nimajo katarzičnega učinka, ampak sistem le brutalizirajo. Od tod naraščanje družbene konfliktnosti in širjenje spoznanja, da je sistem v službi tenke smetane, ne pa večine. A družbeni nemir za zdaj najbolj koristi populistom in skrajni desnici, kar je lahko bližnjica v totalitarizem, odkrit rasizem in ponavljanje najslabših delov zgodovine.

Ne gre samo za družbene premike. Živimo v antropocenu, novi geološki dobi, v kateri človek v naravi že pušča močne in trajne sledove. To se kaže na veliko načinov (segrevanje ozračja, kisanje oceanov, izginjanje vrst ...) in nobeden ni pozitiven. Trajnostni razvoj ostaja daleč kot zvezde, ekologija planeta se bo slabšala naprej. Pri tem – to ni cinizem – je že zaradi menjavanja generacij laže odpraviti poškodbe človeške družbe kot globalne poškodbe okolja, saj so družbene izboljšave, kot govori zgodovina, mogoče, nikakršen tehnološki napredek pa ne more kompenzirati ali odpraviti globalne škode, ki jo človek prizadeva okolju in s tem tudi sebi.

Zahod ne bo propadel na hitro. A dlje ko bo njegov sedanji model trajal, slabše bo za ljudi in naravo. Gre za hazard, napeto tekmo s časom. Strpali smo se v kletko, v kateri pa so osnovne dileme kljub zmedi in zavajanju jasne: živeli bomo ali v svetu pobesnelega Maksa z zastraženimi otočki bogatih in vplivnih ali pa bomo temeljito rekonstruirali kapitalizem, zlasti odpravili aksiom nenehne rasti, ki ljudem tretjega tisočletja dozdevno še koristi, a se postopoma obrača proti njim. Če taka ali drugačna predelava kapitalizma ni mogoča, ga bo treba pač ukiniti. Da bi se v sedanji obliki obdržal brez megakatastrof, je nemogoče.

Sedanje elite niso sposobne samokorekcije. Spremembe, ki jih narekuje goli samoohranitveni nagon, lahko najbrž prinese le kombiniran pritisk množic, alternativnih gibanj in akutnih okoljskih groženj. Za zdaj nezadovoljstvo množic, kot rečeno, verjetno najbolj koristi skrajni desnici in v tem se skriva nevarnost, da se bo nečista naveza politika-kapital-višji srednji razred v res hudi krizi raje kot k alternativi zatekla v objem trdorokcev različnih odtenkov, pač prepričana, da bo tako laže preživela. Kakorkoli, vsakršen odpor, tudi revolucionaren, je globoko upravičen, če bo vsaj upočasnil sedanje programirano propadanje človečnosti in okolja, propadanje, ki s sabo prinaša tudi velikanske količine trpljenja – povsem nepotrebnega, če bi zasukali razvojno krmilo.

Zahoda, v grobem glajhšaltanega, a notranje še vedno raznolikega, ne gre prehitro pokopati ali povsem obupati nad njim. Kakor po eni strani vodi in sili svet v težave, bo najverjetneje prav tu – če sploh bo – nastal model (modeli) za boljšo prihodnost. Žal je, kot kaže, treba pred tem prehoditi vse faze novodobnega barbarstva in se učiti predvsem iz stisk, groženj in katastrof. Nauk sedanjega prehodnega obdobja je preprost: nagon imeti več je močan, a tudi v družbi brez nenehno naraščajočega materialnega obilja je mogoče živeti zelo različno – bolj enako, solidarno in zadovoljno ali bolj neenako, bolj sebično in bolj frustrirano-konfliktno. Morda bo nekoč zbujalo splošno začudenje, kako se je lahko svet pri polni zavesti šel tako samouničevalen razvoj. Mogoče se bo nanj gledalo kot na obdobje blaznosti, brutalnosti vladajočih in čudne pohlevnosti večine. Še en razlog za odpor zdaj, ko je še nekaj časa.