Da ne bi pozabili

V ponedeljek je po spletu zakrožila fotografija najprepoznavnejšega kitajskega sodobnega umetnika Ai Weiweija, ki z obrazom, obrnjenim v tla, leži na obali grškega otoka Lezbos. Natanko tako, kot je septembra lani na obali turškega Bodruma ležalo naplavljeno trupelce Aylana Kurdija. Presunljiva podoba triletnega kurdskega begunca je takrat obšla svet in zbudila tudi precej nasprotujoče si odzive, češ ali je takšen motiv primerno razširjati. Vseeno je obveljal za simbol vsega, kar je narobe z ukrepanjem ob begunski krizi, za simbol streznitve, da bi z begunci, ki bežijo z Bližnjega vzhoda, morali ravnati bolj človeško.

Streznitev je bila kratkotrajna. Tragedija, ki jo begunci doživljajo pri begu z vojnih območij, se nadaljuje. Samo v Egejskem morju je lani utonilo okrog 700 ljudi, ki so se skušali nelegalno prebiti v Evropo. Weiwei je zato v znak protesta legel na tla in spomnil na dečka ter vse druge pozabljene duše in tudi na vse zgrešene ukrepe, zaradi kateri so tisti, ki so že tako izgubili vse, prepuščeni na milost in nemilost tihotapskim združbam.

Tudi sicer v ospredje svojega delovanja postavlja družbeni angažma in kritiko (najpogosteje kitajskih) oblasti. Ker je hkrati umetnik in aktivist, natančne ločnice med njegovim umetniškim in aktivističnim delovanjem ni mogoče postaviti. Ob potresu v Sečuanu je denimo terjal odgovornost za katastrofalno gradnjo šol, zaradi katere je življenje izgubilo več kot 5300 otrok, in kljub težavam, ki jih je imel zaradi tega in tudi drugih umetniških projektov – neuradno, uradno namreč nikoli ni izvedel, zakaj je bil surovo pretepen, zakaj je 81 dni preživel v priporu in nato še štiri leta ni smel zapustiti Kitajske –, so se na Kitajskem nazadnje le začeli ukvarjati s tem vprašanjem.

Weiwei od lanskega poletja spet lahko potuje. Od takrat živi v Evropi in ne preseneča, da ves ta čas glasno kritizira ukrepe, ki jih EU in njene članice sprejemajo v zvezi z begunsko krizo. Navsezadnje ima sam podobno izkušnjo; ker je sin disidenta, je bil kot otrok z družino prisiljen zapustiti dom in znašli so se na robu preživetja. Nedavno je v znak protesta proti novi danski zakonodaji, po kateri je beguncem mogoče zaseči premoženje, predčasno zaprl svojo razstavo v Københavnu. Še prej je skupaj s še enim znanim umetnikom, Anishem Kapoorjem, protestno hodil po Londonu. Potem je na Lezbosu vzpostavil studio in beguncem pomagal kot prostovoljec. O vsem tem pričajo številne fotografije na njegovih profilih na Twitterju in Instagramu.

Le te konkretne fotografije ni med njimi. To je Weiwei posnel posebej za časopis India Today, ki ga je obiskal, da bi z njim naredil intervju ob podelitvi umetniških nagrad. Potem so jo razstavili na tamkajšnjem sejmu umetnin. Ravno zaradi tega se je umetniška srenja na Weiweijevo fotografijo odzvala z mešanimi občutki – nekateri so jo razglasili za izjemno, celo ikonično, češ da je zadela bistvo begunske krize, drugi umetniku očitajo, da je njena umetniška vrednost zelo vprašljiva, njegovo ravnanje pa etično izjemno sporno in bo najverjetneje prispevalo le k njegovi še večji priljubljenosti in še bolj cvetoči karieri.

A Weiwei, kot rečeno, ni le umetnik, je tudi aktivist. In čeprav so pomisleki likovne stroke upravičeni, drži, da je s tem, ko je kot svetovno prepoznavna osebnost opozoril na stisko milijonov ljudi in svet pozval k ukrepanju, k istemu premisleku in morda celo angažmaju spodbudil še koga. Eno ključnih sporočil fotografije, ki je zbudila tolikšno pozornost, je vendarle: »Meja ni na Lezbosu, meja je v naših glavah in srcih.«