Volčja druščina

za

Soba.

Volčja druščina je dokumentarec o šestih dolgolasih bratih perujsko-ameriškega rodu, ki niso zrasli med volkovi, temveč med filmi.

In to dobesedno: vse, kar vedo o zunanjem svetu, vedo le iz filmov (Mestni psi, Šund, Casablanca, Modri žamet, Državljan Kane, JFK, V vrtincu), ki jih jemljejo – in tudi preigravajo – smrtno resno. Vse življenje so preživeli v “hipijevski” karanteni, izolirani in brez stika z drugimi ljudmi, med štirimi stenami newyorškega stanovanja, kot filmski citati. Ven so šli le nekajkrat na leto, kakšno leto pa sploh nikoli. Za Google še niso slišali. V kinu še niso bili, pa četudi so živeli kot poganska sekta, ki filme slavi kot Boga. Občutek, da živijo v ječi, je bil nezgrešljiv (oče je pretiraval, pravi eden izmed fantov), toda tudi tisto tam zunaj je ječa, slišimo. Reči, ki so za življenje nepomembne (nakupovanje, nasilje, droge ipd.), so izpustili, da bi se lahko osredotočili na to, kar je v življenju pomembno, pravi njihova mama, ki se očitno bolj zanese na filme kot na šolo. Bolje filmi kot življenje. Ni kaj, filmi imajo strašno moč, zato je mogoče z njimi strašno manipulirati – otroke je mogoče prepričati, da je zunanji svet nesmiseln, in jih za vedno obdržati doma, pod kontrolo. Daš jim filme, pa se potem tiraniji ne uprejo.