Marko Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni

+ + +

Nasilje znotraj

Sosičev roman je v marsičem prezrcaljenje prejšnjega, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, in naslov je tudi kar najbolj pravšnji povzetek vsebine; nekdanji prijateljici Olga in Alma se čutita, na daljavo, hodita si v misli in sanje, na nerazložljiv način sta povezani in se tega še toliko bolj zavedata zdaj, ko so pred njima nove grožnje, novi izzivi. Ponovitev stiske iz preteklosti, ki ju je združila, obnovi njuno povezanost, čeprav med njima ni komunikacije, čeprav živita vsaka v svojem svetu in v različnih mestih. Po njunem hitrem razhodu, ki ga je povzročilo strašno spoznanje, da se je nad Olgo znesel Almin zaročenec s svojo škvadro, se je preselila in zdaj v Furlaniji, v Asagiu, daleč od rodnega Trsta, vidi nasilništvo doma. Sin, ki noče govoriti njenega jezika, slovenščine, s prijatelji preiskuje izvor ljudi, ki ga obkrožajo, zanika uničevalnost fašizma in obstoj taborišč, tudi likvidacijskih, kakršno je bila Rižarna, pripravlja se na novo čiščenje, na nov svetovni red, ki bo počistil z migranti, nečistimi in morda celo nepotrebnimi starci.

Nič čudnega ni, da se Alma, ki prispeva k moževi plači s pomočjo ostarelim, začne zanimati za drevesa, ki imajo spomin – če ga že ljudje nimajo. Išče drevesa stoletnike, ki so videla prvo svetovno vojno, brska po spominih bližnjih, da bi se oborožila proti sinovemu brezumnemu in nasilnemu odnosu do sveta. Da bi razumela, kako je mogoče, da je fant, kri njene krvi, usmerjen proti njej in proti vsemu, kar predstavlja.

Sosičev roman se spogleduje s filmom Dvojno Veronikino življenje, govori o dušah dvojčicah, hkrati pa je preslikav in podvojitev več. Vse z namenom, da bi videli, kako hitro lahko lastnosti prehajajo iz ene v drugo, iz ekstrema v ekstrem, kako se zanimanje za nasilje namesto v obsodbo lahko sprevrže v poveličevanje nasilja, da bi ugledali tanko in od znotraj nedoločljivo mejo med dobrim in zlim.

Junakinji Kratkega romana o snegu in ljubezni sta postavljeni v svet, v katerem nerazumno nasilje in sovraštvo do drugačnosti, za kateri smo mislili, da sta za vedno pregnani iz sveta, ponovno dvigujeta glavi. In se naseljujeta v glave mladine, ki želi stopati po poti dedov, kot da se ne bi ničesar naučila iz preteklosti. Sosič se problematike, ker je zamejski Slovenec in pripadnik manjšine, še bolj zaveda, hkrati pa sta njegova pisava in drža tudi tokrat občutljivi, daje glas tistim, ki bi sicer ostali brez njega, in poleg svarila je Kratki roman tudi študija krhkega posameznika, ki je, drugače od inertne večine, nosilec slutnje in pričevalec o bolečini.