O medvedjih uslugah

Maja Novak

12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Ihta

Čez sedem let vse prav pride – vse tisto, kar se valja v tem ali onem pozabljenem predalu. Uhan brez para. Kovanec za dva zlota z zadnjega obiska Poljske. Ali državni svet. Ta je prejšnji teden dokazal, da je včasih vendarle koristen, saj je sprejel odložilni veto na spremembe zakona o medijih. Pri tem se je sicer skliceval na preveliko poseganje v avtonomijo radijskih urednikov, a v resnici je naredil največjo uslugo prav tistim, ki jim jo je poskušal narediti že predlagatelj sprememb, ministrstvo za kulturo, namreč slovenskim glasbenim ustvarjalcem.

Kajti recimo, da ste ženska. Recimo, da se imenujete Jožica K. Recimo, da ste v zadnjih dveh letih napisali roman, in recimo, da ste pravkar izvedeli, da ga je ta ali ona komisija uvrstila med obvezno gimnazijsko čtivo. Recimo, da ste tega veseli; kaj recimo, zagotovo ste. A potem še izveste, da vas je ta čast doletela zato, ker je neki birokrat predpisal, da mora 40 odstotkov šolskega čtiva prihajati izpod ženskih peres, da morajo 60 odstotkov te kvote prispevati avtorice, katerih priimek se začenja na K, in da mora biti znaten del teh odstotkov mlajši od dveh let. Kako je zdaj z vašim veseljem? Mar ni vanj kanila sraga pelina, ko ste ugotovili, da ste se v šolskem kurikulu znašli zgolj zato, ker malone edini v Sloveniji izpolnjujete vse naštete pogoje?

Približno taki mešani občutki bi najbrž v prihodnje prevevali vse kolikor toliko samokritične glasbene ustvarjalce ob misli, da se njihov štikelc na radiu čez dan morda vrti samo zato, ker se je s spremembo zakona o medijih povečala kvota za predvajanje slovenske glasbe na radijskih postajah.

Z zornega kota poslušalca najbrž vse skupaj ne bi bilo nič bolj veselo. Recimo, da vam je tisti birokrat iz drugega odstavka zaukazal, da mora 60 odstotkov hrane, ki jo postavite na mizo, prihajati z vašega vrta. Vi pa imate eno samo gredico, na kateri rasejo le zeljnate glave. Ne, ne, ne zeljnate glave (res ne bi rada koga užalila) ... Naj poganja berivka. Berivka je krasna stvar, natrpana z vitamini, okusna, res fajn ... ampak vi ob petkih in svetkih natepavate le to. Petkrat na dan. Iz ušes vam že gleda. Vendar jo morate jesti, ker je tako ukazala država in ker drugega nimate. Vaša gredica je majhna, razumete.

»Fantje, odklopite se od dude in plavajte!« je Jan Plestenjak pred leti zabrusil pisateljem, ki so spet nekaj jamrali zaradi mačehovskega odnosa države do kulture, in s tem hotel povedati, da bi moral njihovo delo ocenjevati ter nagrajevati le kapitalistični trg. Zdaj je zakon o medijih poskušal na dudo »priklopiti« ves ceh ustvarjalcev, h kateremu med drugimi spada tudi Plestenjak. Kaj neki je ta ceh MzK naredil tako lepega, da favorizira prav njega? Da ni posredi varovanje nekakšnih abstraktnih vrednot, na primer slovenščine, temveč zavestno favoriziranje konkretnih glasbenikov, ki živijo in delajo tukaj in zdaj, morda dokazuje prav to, da bi morali zajeten del predpisanih kvot zapolniti izdelki, nastali v zadnjih dveh letih. Kaj bi se torej zgodilo, če bi v kakovostni slovenski glasbeni produkciji dve leti zapored vladala suša? Točno, tantieme bi priletele v naročje marsikaterega glasbenika, ki si tega sicer ne bi zaslužil – ne po umetniških ne po tržnokapitalističnih merilih.

Šivanko najlažje skriješ v kopici drugih šivank; bleščečo jekleno šivanko v kopici ukrivljenih in zarjavelih.

Bo že res, da bi se slovensko občestvo moralo bolje naučiti maternega jezika – za začetek bi se ga moralo, po spletni strani sodeč, bolje naučiti ministrstvo –, vendar nisem prepričana, da so mediji prava šola za to. Sicer je treba priznati, da je jezik nacionalnega radia boljši od jezika državne televizije (potem pa dolgo sploh ni nič), ampak če prav razumem ministrico, naj bi se ljudstvo učilo jezika iz besedil popevk. Ne iz tistih, ki so jih pred davnimi leti napisali Elza Budau, Gregor Strniša in Ježek, temveč iz tistih, ki so nastala v zadnjih dveh letih. Hm. Je to res vselej mogoče? Vseeno pa se je mogoče iz nekaterih najnovejših stihov naučiti marsičesa drugega.

Zadnjič sem, denimo, z eno roko ravno listala po kuharici, z drugo mešala po loncu, s tretjo pa v lonec dolivala vodo, zato nisem imela časa, da bi izključila televizor, ko so z njega zadonele »domače«. Tudi ozreti se nisem utegnila, da bi videla, kateri narodnozabavni ansambel je sklèpal tale umotvor, ampak šlo je nekako takole: »Zagrabil te bom za vrat, vpila boš, da sem psihopat ...« Res se je pozneje pokazalo, da to ni bila upesnjena biografija Metoda Trobca, temveč je imel ljudski bard v mislih le »mavžanje«, pa vendar ... Tako besedilo marsikaj pojasni. Na primer dogodke v Kölnu. Vsi tisti nasilneži so v Nemčijo najbrž potovali skozi Slovenijo, želeli so se integrirati v družbo in spoznati kulturne vrednote okolja, v katero prihajajo, zato so prosili tega ali onega prostovoljca, naj jim prevede besedilo narodnozabavnega komada, ki se je ravno drl z radia v avtobusu na relaciji Rigonce–Šentilj. Tako so o primernem odnosu pravega moškega do žensk izvedeli to, kar kleni Slovenci vedo že od nekdaj.

Sprememba zakona o medijih torej ne bi samo povzročala sivih las glasbenim urednikom, temveč bi sivo obarvala radijske programe. Ne morem se znebiti občutka, da je MzK to jajce zneslo le zato, ker je hotelo dokazati, da vendarle nekaj počne. No – če je vse od nastopa mandata sedanje ministrice ždelo v blaženi lenobnosti, bi lahko pri njej vztrajalo tudi v tem primeru. In če bodo spremembe zakona ob drugem glasovanju v parlamentu kljub odložilnemu vetu državnega sveta sprejete, bodo poslanci naredili medvedjo uslugo vsem tistim glasbenikom, ki si medijsko pozornost resnično zaslužijo. Utonili bodo v sivem povprečju. Navsezadnje šivanko najlažje skriješ v kopici drugih šivank; bleščečo jekleno šivanko v kopici ukrivljenih in zarjavelih.