Rihanna: Anti

+ + +

Rihanna je pridno in disciplinirano, prav po šolsko nizala po album na leto. Do osmega, ko se je zataknilo. Anti tako ni le ena najbolj pričakovanih pop plošč letošnjega leta, ampak tudi lanskega. In predlanskega. Tokrat je med albumi zazevala več kot triletna luknja. Z novo ploščo pa je prišla tudi nova založba: mlada pevka je lojalno sledila Jay-Z-ju in prestopila od založbe Def Jam k njegovemu mlademu zabaviščnemu velikanu Roc Nation. Tako soustvarja pomemben del njegovega imperija, sodelovanje pa se je po njenih besedah začelo tako, da jo je raperski mogul zaprl v pisarno in rekel, da ven vodita dve poti. S podpisom pogodbe skozi vrata ali skozi okno. Bilo je v 29. nadstropju.

Hajpanje pred albumom je bilo Rihanninemu imenu primerno, izšli so trije singli (ki jih zdaj na plošči sploh ni), vrhunec pa se je zgodil nekje proti koncu lanskega leta, ko je multinacionalka Samsung napovedala, da bo ploščo promovirala na različne »domiselne« načine, tudi z videoigro.

Potem nič od tega ni bilo res. Album je ven pricurljal prehitro, in to ne po kakšnem nelegalnem kanalu, ampak kar prek Jay-Z-jeve storitve za poslušanje glasbe prek spleta Tidal, menda po nesreči, zaradi napake. Nato so prav tam milijon digitalnih izvodov ponudili kar zastonj, »častil« pa je Samsung. In največja ironija pri vsej tej kolobociji: ameriška organizacija RIAA je plošči samo zaradi posla s Samsungom najhitreje v zgodovini, po pičlih dveh dneh, tako rekoč samodejno prilepila certifikat platinaste plošče, ki si ga prislužijo le v milijonski nakladi prodani albumi. Brezplačno razdeljeni albumi so torej po novem izenačeni s prodanimi, pri čemer se postavlja kar nekaj vprašanj o stanju glasbene industrije in načinu vrednotenja prodaje.

Pop miljeju primerno je Rihanna doživela kar nekaj glasbenostilskih preobrazb, a vedno je štancala megahite, ki so bili eksplicitno plesni. Klubski hiti. Anti je zgodba brez takšnih hitov, izvajalka načrtno ni vključila nobenega bengerja, češ da tokrat gre zares, za brezkompromisno avtorski projekt. Zanj je sicer angažirala kup prvorazrednih producentov, naročene izdelke drugega kupa pa je zavrnila. A v ospredju ni pompozna, svetleča, agresivna produkcija, ampak glas. Njen značilno raskavi glas, ki seveda poje o ljubezenskih neuspehih, a brez najhujših klišejev. Glasba je slogovno izjemno razmetana, ni pa niti malo plesno popersko glasna, kričeča in nadležna. Malo R & B-ja, malo dancehalla, malo zadimljene trendovske elektronike. Neambiciozna, a zato tudi ne čisto zgrešena priredba avstralskih vse manj kitarskih zvezdnikov, zasedbe Tame Impala. In na koncu malo baladne ekshibicije.

Anti ni antiesteblišmentski, uporniški album. Je pa antipod ziheraškemu venčku radijskih hitov in anti temu, kako naj bi danes zvenel ultra pop album na vrhu piramide. Žanrski razmetanosti in zmedenosti navkljub – najbolj albumovski Rihannin album doslej.