Dr. Andrej Studen

»Nekoč so bili kot 'pritepenci' sumljivi Romi, danes je tako z begunci. Lahko se zgolj vprašamo, ali smo kaj bolj civilizirani kot naši predniki.«

Zgodovinar, znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino, Andrej Studen, ki je v preteklosti raziskoval številne marginalne skupine in prezrta zgodovinska vprašanja, se je lotil morda najbolj pozabljene, zapostavljene in odrinjene teme, zgodovine romske skupnosti. Oziroma pogledov »civiliziranih« Evropejcev na »necivilizirane« Rome, ki so odločilno vplivali nanjo. Nastala je knjiga Neprilagojeni in nevarni: Podoba in status Ciganov v preteklosti. Studen opozarja, da bi se morali iz odnosa Evropejcev in tudi Slovencev do prišlekov – Romov – naučiti, kako ne ravnati z novodobnimi prišleki – begunci, migranti, pribežniki.

Kako to, da ste se odločili raziskati odnos Evropejcev, torej staroselcev, do Romov v preteklih stoletjih?

Za to sem se odločil, ko sem se znašel pred vprašanjem, kako se lotiti zgodovine kontaminacije družbe. Za primerno raziskovalno temo so se izkazali ravno Romi, ki so jih v preteklosti označevali za »onesnaževalce« družbe, saj se niso podrejali družbenim pravilom in normam, pač pa so živeli svojevoljno in svobodno življenje, bili nomadi, ki niso bili stalno naseljeni, niso imeli dela. Vedno so me zanimale marginalne skupine, h katerim so poleg Romov prištevali še berače, potepuhe, blazneže, kriminalce; s slednjimi sem se v preteklosti že veliko ukvarjal. Želim pisati drugačno zgodovino, se dotikati tem, ki se jih drugi zgodovinarji doslej še niso. Skratka, gre za vprašanje zgodovine gnusa oziroma vprašanje, kako mi, »civilizirani« Evropejci, vidimo nekoga, ki ga imamo za pripadnika Drugih, divjega ljudstva, marginalca, kakšen odnos smo imeli do teh »pritepencev« v Evropo in kako se je zgodilo, da smo v bistvu izumili tako rasistične poglede na to skupino ljudi. Rasistični pogled na Rome se krepi vse 18. stoletje in vse obdobje meščanstva, vrhunec pa doseže v času nacizma. Predvsem v Nemčiji so z Romi, poleg Judov, obračunali grozljivo. Nacistična Nemčija in njeni zavezniki, recimo Slovaška in Neodvisna država Hrvaška, so si za cilj zastavili iztrebljenje teh »družbenih škodljivcev«.

Gre za tematiko, ki so se ji raziskovalci vsaj v Sloveniji posvečali zelo redko.

Tema je bila doslej v slovenskem zgodovinopisju res precej zanemarjena, z njo so se ukvarjali predvsem etnologi, nihče pa se tega ni lotil z vso resnostjo analize historičnih dokumentov. Niso brali cele serije knjig o podobi Ciganov, ki niso značilnost le našega prostora, ampak tudi širše evropskega. Niso je pogledali skozi oči različnih teoretikov, ki so bili predvsem etnografi oziroma antropologi. Od zadnje četrtine 18. stoletja zanimanje za Cigane narašča, zanimanje za njihov jezik, za njihovo kulturo, za njihovo podobo. Pri nas se je v to podobo nekoliko poglobil le Janez Trdina v 19. stoletju. Za jezik pa se je zanimal Fran Miklošič. Ampak slovensko zgodovinopisje, če rečem na splošno, te teme ne obravnava kot resne, nekateri nanjo gledajo kot na nekakšno eksotiko, nekateri celo menijo, da sploh ni vredna preučevanja. Zastavil sem si nalogo spoprijeti se z zgodovino gnusa, kontaminacije družbe, družbenih onesnaževalcev in se, kot rečeno, odločil za historično raziskavo Ciganov.

V knjigi večinoma uporabljate izraz Cigani …

O Ciganih pišem, ker jih vsi viri imenujejo tako. Poimenovanje Romi se pojavi šele na začetku sedemdesetih let 20. stoletja, gre za ime, ki so si ga sami izbrali. Rom pomeni človek. V vseh starih virih pa so omenjeni zgolj kot Cigani. Kakopak vedno z malo začetnico. Gre za zgodovino zelo zapostavljenega in zaničevanega ljudstva, z njimi bi v Evropi lahko primerjali le še Jude. Gre za zgodovino zaničevanja, saj govorica virov o Ciganih skorajda ne najde pohvalne besede za to ljudstvo, ki se je v Evropi prvič pojavilo pred 600 leti.

Želite reči, da ste bili v zgodovinski stroki deležni posmeha, ko ste se odločili raziskati zgodovino Romov?

Ko sem prijavljal projektno temo o podobi zgodovine marginalcev, torej tudi Ciganov, odziv ocenjevalcev naše raziskovalne agencije ni bil ravno pohvalen, prej smešen, na pritožbe pa tako ali tako ne odgovarjajo. Teme, ki me zanimajo, so v našem zgodovinopisju sploh potisnjene na rob. Pred leti sem prijavljal projekte, pri katerih sem se ukvarjal z zgodovino kolektivnega strahu, zgodovino družbenih emocij, zgodovino družinskega nasilja, zgodovino alkoholizma. Vse te teme so sicer dobile dobre ocene, a vedno izpadle iz financiranja. Več o tem, o neustreznosti znanstvene politike, tukaj ne bi razglabljal, dodam naj samo še, kar sem zapisal v knjigi, humanistična znanost se v zadnjem času le še počasi ubija, če že ni mrtva. Ukvarjam se pač z drugačnimi pogledi na preteklost, z vsakdanjim življenjem, malim človekom, historično-antropološkimi prijemi. Raziskovanje romske problematike je tudi primer historične antropologije, ukvarjanje s pogledom nas, domnevno civiliziranih Evropejcev, na neko necivilizirano, divjo skupnost.

Gre za zgodovino zaničevanja, saj govorica virov o Ciganih skorajda ne najde pohvalne besede za to ljudstvo, ki se je v Evropi prvič pojavilo pred 600 leti.

Romi so v Evropo prišli od drugod in so odtlej veljali za prišleke, za Druge, za drugačne.

Da, Romi so prišleki. Prišli so v Evropo od drugod. V 15. stoletju so nanje gledali s pridihom milosrčja, v 16. stoletju, ko so se začeli problematizirati delo, lenoba, brezdelje, družbena koristnost, domačost in tujost, pa se je začel pogled nanje zaostrovati, nanje so začeli gledati skrajno negativno, kot na nekakšen izmeček, ki ga je treba s koreninami vred odstraniti iz družbe. V 18. stoletju, stoletju razsvetljenstva, ki sem ga vzel za izhodišče svojega dela, je postalo ustvarjanje družbeno koristnih državljanov, davkoplačevalcev, ki delajo, ki služijo, da bodo lahko plačevali davke, osrednja tema diskurza in Romi so poleg beračev, potepuhov in drugih brezdelnežev prišli pod še večji nadzor in so doživljali še večje poskuse discipliniranja. Zaradi svojega posebnega, nomadskega načina življenja, ker so prebivalci step in gozdov, zaradi potovanj iz kraja v kraj so postali še posebej sumljivi. Z institucijo odgona, ki se je pojavila sredi 18. stoletja, so si jih odtlej radi podajali. Ena občina jih je pregnala v njihovo domovinsko občino, tam jih niso hoteli imeti za svoje in so jih poslali nazaj ali v drugo občino. Nižje oblasti pa sodne oblasti, žandarji so se stalno otepali teh »nebodigatreba« ljudi. Državna oblast pa si je prizadevala, da bi jih naredila za koristne državljane, jih za stalno naselila, jim našla pošteno delo s poštenim zaslužkom, od katerega bi lahko živeli. Ampak to seveda z življenjem te marginalne skupine ni imelo nič skupnega in vsi poskusi reševanja t. i. ciganskega vprašanja so se izjalovili.

Torej imajo prav tisti, ki trdijo, da so Romi preveč drugačni, da bi živeli v Evropi, in zato tu tudi ne morejo živeti?

To je bila temeljna teza že od Heinricha Grellmanna, ki je napisal delo o Ciganih. To delo je bilo potem temelj drugih del, stalno so ga navajali, citirali in od njega prepisovali naslednjih 200 let. Gre za delo iz leta 1787, za njegovo monografijo o Ciganih, kjer trdi, da je Cigane nemogoče prevzgojiti. Razsvetljenski element prevzgoje se je zdel za to družbeno skupino nemogoč. Tudi poskusi Marije Terezije in kasneje njenega sina Jožefa II. kljub uporabi odvzema otrok, uporabi udarcev s palico niso bili uspešni. Tu govorimo o poskusih prevzgajanja romske skupnosti v ogrskem delu monarhije. Pogled na Cigane kot pripadnike divjega ljudstva, ki so neprilagojeni, da jih ni mogoče spremeniti in prevzgojiti, vse to se vleče v 20. stoletje. Vse od Grellmanna, ki je znanilec rasnih pogledov na romsko skupnost, so se vsa druga dela napajala iz njegovega in nekatera celo bolj radikalizirala ta pogled in končno privedla do nacističnih pogledov, ki imajo pač korenine v prejšnjih stoletjih.

Pravite, da moramo govoriti o vsem grdem, kar je bilo v preteklosti neutemeljeno napisanega in izrečenega o Romih, če želimo razumeti njihovo preteklost in sedanjost ter se iz tega kaj naučiti?

Zagotovo. Moj namen je bil prikazati, kako so nastajali pogledi na romsko skupnost, ki so nazadnje vodili do genocida v drugi svetovni vojni in navsezadnje na naših tleh tudi do zločinov partizanov nad Romi leta 1942. Odnos do Romov v preteklosti je vplival na to, kako so jih videli kasneje in kako jih vidimo še danes. Gre za prikaz 200 let trajajočih pogledov na Rome, ki so jih izoblikovali znanstveniki, etnologi, kriminalisti, kriminologi, pravniki, psihiatri, psihologi, zdravniki, pogledov, v katerih so korenine nestrpnosti do Romov, romofobije, anticiganizma in sekundarnega rasizma, ki smo jim priča danes in ki še niso izzveneli, še zdaleč ne.

Se sploh ve, koliko je bilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno žrtev med Romi?

Težava je v stanju dokumentov. Ampak popis žrtev, ki ga je opravil naš Inštitut za novejšo zgodovino, je ugotovil, da jih je bilo 207 skorajda zanesljivo pripadnikov romske skupnosti. A tudi to ni povsem točna številka, saj številke temeljijo na njihovih priimkih. Žrtve z Gorenjskega sploh še niso popisane. Seznam še ni popoln, številke so torej približne, ker je Rom, ki je bil žrtev, lahko bil vpisan tudi kot Slovenec. Številke so nezanesljive zaradi narave virov in zato, ker je to pač ena slabše raziskanih kategorij v popisu žrtev. Želeli bi si seveda točnih podatkov.

V knjigi odpirate še eno vprašanje, in sicer vprašanje partizanskega nasilja nad Romi med drugo svetovno vojno. Koliko Romov je bilo žrtev partizanskega nasilja?

Več kot 150. Zločinstvo je v tem, da so pobili tudi ženske in otroke, kar celotno skupnost. To je grozljivo dejanje, ki ga je treba obsojati, saj je šlo za zunajsodne poboje.

Ne gre le za odnos do Romov, pač pa do vseh drugačnih. Samo poglejte, kakšne neumnosti moramo poslušati o beguncih in o homoseksualcih. Zdi se, da smo zelo nestrpna družba.

Nekateri zgodovinarji zdaj temu pravijo genocid. Težko se je izogniti pomisleku o načrtnem, od zgoraj ukazanem poboju Romov, če pa so to počele različne partizanske enote povsem po enakem ključu.

Ni šlo za načrtni genocid, kot to skušajo danes prikazati nekateri malo bolj nestrpni zgodovinarji. Genocid je načrtno uničevanje posameznih skupin ljudi. V Evropi je bil to Himmlerjev načrt za uničenje rasno manjvrednih Judov, decembra 1938 pa so prišli na vrsto tudi Romi. Na partizanski strani takšnega načrta ni bilo, šlo je za poboje sumljivih skupin ljudi, ki so se jih partizani bali, bali so se, da jih bodo izdajali. Tudi ne gre za nekakšno napako narodnoosvobodilnega boja, kot so to nekoč prikazovali zgodovinarji, ampak za obračun z neko skupnostjo, ki se je partizanom zdela sumljiva, gre za vojni zločin. Na Rome je stalno naseljena skupnost vedno gledala nezaupljivo in v vojnih razmerah se to samo še zaostri. Vsakdo, ki ni bil partizan, je bil sumljiv, to so bili nevarni časi. Nikakor pa se ti zločini ne smejo upravičevati. Znana so opozorila, naj se vsaj med trajanjem italijanske ofenzive ne gibajo prosto naokoli. Tudi v partizanskem časopisju. Partizani so jih sumili, da vohunijo za italijansko stran. Zato so se tudi zgodili ti štirje večji poboji.

Nacistični genocid nad Judi, Romi in nekaterimi drugimi skupinami ljudi se je prav tako napovedoval že desetletja pred tem, opaziti ga je tudi v zamislih za reševanje t. i. ciganskega vprašanja.

Vemo za predloge za rešitev tega vprašanja še izpred prve svetovne vojne, ki jih je potem s pridom uporabilo nacistično gospostvo. Recimo tetoviranje taboriščnikov na desno podlaket. Ta zamisel ni bila nič novega. Zamisli o deportacijah in uničevanju ljudi so stare. Leta 1908 je dunajski parlament razpravljal o reševanju t. i. ciganskega vprašanja, kako se znebiti ciganske kuge, in poslanec Karl Iro je predlagal, naj se jim zaradi lažnega predstavljanja na desno podlaket preprosto vtetovirajo številke. Praktičnost teh številk je primerjal z registrskimi tablicami za takrat še zelo redke avtomobile. Kasneje, pri nacističnih in fašističnih deportacijah Romov v taborišča, so poleg Judov seveda tudi Romi dobili vtetovirane številke z rasno oznako Z kot Zigeuner ali Cigan in potem je sledila serijska številka. Zamisli o delovnih kolonijah, kamor bi Cigane, te brezdelneže, lenuhe, asocialne družbene parazite, zaprli in jih izločili iz družbe, so prav tako že stare. Na Dolenjskem recimo so že pred prvo svetovno vojno predlagali, naj država odkupi kak grad, jih tja zapre in nauči delati, če pa ne bodo delali, naj pomrejo. V tridesetih letih 20. stoletja je bila to zamisel za odkup izpraznjene Auerspergove posesti, kjer naj bi se naredilo delovno taborišče za Rome. Ali pa stara Avstrija, ki ni imela kolonij kot kaka Anglija ali Francija, ni imela Hudičevih otokov ali Otoka sv. Helene, kamor bi lahko zaprla ljudi, ki bi se jih rada znebila. Zato so se pojavljale zamisli, da se za ta namen odkupi kakšen otok na Jadranu. Načrti obstajajo, ohranjeni so tudi v arhivih, a jih država zaradi pomanjkanja denarja ni mogla uresničiti. Asociacijo pa lahko dobimo, če se spomnimo zgolj Golega otoka, kamor so odstranjevali družbeno nezaželene elemente.

Posebna težava v dojemanju Romov je bila tudi kriminalizacija teh ljudi.

Da. Od nekdaj so jih opisovali kot rojene tatove. Nekateri so jih označevali za virtuoze tatvin. In utemeljevali, da je to nekakšno njihovo posebno poslanstvo, ki jim je v krvi že od rojstva in ga nosijo v sebi vse do smrti. Zato so zbudili tudi zanimanje kriminalistov in kriminološke znanosti. Konec 19. stoletja je svoje poglede na Cigane kot poseben tip tatov ustvaril oče moderne kriminologije Hans Gross, ki je na graški univerzi ustanovil stolico za kriminologijo. Ne le da je prevzel teze, da so na najnižji stopnji evolucijskega razvoja, in je nanje gledal zelo rasistično, pač pa je o njih govoril kot o posebni vrsti kriminalcev, ki so še nevarnejši od drugih kriminalcev. Zato jih je tudi ločeval od drugih kriminalcev. Imel jih je za »nevarne ptice selivke« in menil, da podobno kot prave ptice selivke prinašajo tudi nalezljive bolezni. Cigan je po Grossu povsem drugačen kot kulturni človek, ni ga mogoče prevzgojiti, spremeniti, vedno bo ostal tak. Ne glede na to, katerega pisca prebiraš, vsi so vztrajali pri rasističnih predstavah in Cigane prikazovali v kar najbolj črni luči.

Poleg drugih povsem neutemeljenih očitkov so jim pripisovali celo ljudožerstvo.

Tako je, in to se je Ciganom očitalo, čeprav je v primeru, ki naj bi to dokazoval, šlo za številne sodne zmote in je bilo kasneje dokazano, da Cigani v tistem primeru niso jedli človeškega mesa. O tem je pisal Grellmann. Ljudožerstvo so jim očitali, ker so veljali za zloglasne ugrabitelje otrok, in iz tega naj bi izpeljali, da je v njih sla po mladem mesu in si zaželijo tudi človeške pečenke. Očitali so jim še, da jedo mrhovino, kar je bilo kot vse drugo prenapihnjeno ali povsem izmišljeno. Govorili so, da lahko jedo celo mrhovino, ki je že bila polita s petrolejem, in kljub temu preživijo. Drug tak očitek je bil, da imajo prav poseben vonj, ki se zaje celo v stene in tam ostane še nekaj časa. Zaradi tega je vsak kriminalist vedel, kdaj je bil storilec kake tatvine Cigan, saj v prostoru, kjer je opravljal »obrt«, torej tatvino, za njim vedno ostane oduren vonj po mišjem urinu, prežgani masti in ne vem čem še vse.

Ko so odkrili, da so Romi po izvoru iz Indije, je civilizirane Evropejce najprej zabolelo, da so Romi del naše skupne velike družine govorcev indoevropskih jezikov. To je bilo boleče spoznanje za civilizirane Evropejce.

Sploh pa naj bi bili Romi na neki povsem drugi, nižji stopnji evolucijskega razvoja kot Evropejci.

Od 18. stoletja se, kar se tiče Romov, vedno bolj krepi in gradi negativna, stereotipna in rasistična podoba o njih. Imajo jih za zadnji klin na evolucijski lestvi. Torej, ostali naj bi na zadnjem klinu, mi, civilizirani Evropejci, pa smo se povzpeli na najvišji klin in imamo najboljšo kulturo, znanost, gospodarstvo in lepo živimo. Romi naj bi bili nekje med opico in človekom, seveda bližje človeku. Tako so jih opisovali stari pisci.

In jih primerjali s temnopoltimi, saj so tudi te šteli med tiste, ki so zaostali v evolucijskem razvoju.

Do 18. stoletja so značilne primerjave Romov in drugih, ki so prihajali v Evropo, primerjave z drugimi ljudstvi. Dokler se ni dokončno zakoreninilo védenje, da Romi prihajajo iz vzhodne Indije in ne iz Afrike, so jih primerjali s črnci, zamorci, afriškimi ljudstvi, recimo s Hotentoti. Do tedaj se je verjelo, da so po izvoru iz Afrike, tudi angleško poimenovanje Gipsy je povezano z imenom Egipt, od koder naj bi bili prišli. In skrajno negativne lastnosti, elemente gnusa, ki so jih videli v črncih, so potem pripisovali tudi Ciganom. Pogosta je bila primerjava »smrdi kot črnec«, ki je bila stalnica v pisnih virih vse do 20. stoletja. Ko pa so odkrili, da so po izvoru iz Indije, je civilizirane Evropejce najprej zabolelo, da so Romi del naše skupne velike družine govorcev indoevropskih jezikov. To je bilo boleče spoznanje za civilizirane Evropejce. A pozornost primerjav se vedno bolj preusmerja na najnižjo indijsko kasto, na indijsko parijo. Malo temnejše Rome so začeli primerjati s podobo olivno rjavega parije iz Indije. Podobnosti s črnci pa niso povsem zamenjali, ampak so v trikotniku primerjav še dolgo obdržali črnca, Hotentota. Hotentoti, parije in Cigani naj bi veljali za nekaj najbolj neciviliziranega in divjega in v tem duhu so jih primerjali vse do vrhunca protiromske gonje, nacističnega genocida pod imenom porrajmos. Doslej se je veliko govorilo o nacističnem nasilju nad Judi, o holokavstu, o nacističnem nasilju nad Romi, o porrajmosu, se govori šele zadnja leta. Pri tem se pozablja, da so bili tarča nacističnega genocida tudi Slovani, homoseksualci, komunisti … Poglejte samo Neodvisno državo Hrvaško. Na tistem območju je živelo okrog 25 tisoč Romov, iztrebili pa so jih po zadnjih podatkih vsaj 16 tisoč. Odnos do Romov pa se od tedaj do danes ni nič kaj dosti spremenil. In ne gre le za odnos do Romov, pač pa do vseh drugačnih. Samo poglejte, kakšne neumnosti moramo poslušati o beguncih in smo jih nedavno morali poslušati o homoseksualcih ob referendumu o izenačevanju nekaterih partnerskih pravic. Zdi se, da smo zelo nestrpna družba.

Pa vendar. Romsko naselje Pušča v Prekmurju, o kateri se je še pred 60 leti pisalo kot o leglu umazanije, bolezni in kriminala, je danes urejeno romsko naselje, o katerem tako ne piše več nihče.

Podoba Pušče je bila tedaj, v času socializma, še najmanj ugodna za Rome. Zdaj pa je seveda nasprotno. V prizadevanja po ureditvi statusa mora privoliti tudi romska skupnost. Ta sicer dolgo ni imela želje po stalni naselitvi. V šestdesetih letih si še srečal kakega popravljavca dežnikov in loncev, brusilca nožev. To so stari poklici, s katerimi so Romi potovali iz kraja v kraj, danes pa so izumrli. Dovoljenje za delo od hiše do hiše je sicer imel zgolj eden od njih, a z njim je potem šla vsa družina in še kdo drug. Prišli so v kraj, postavili šotore in pasli konje na travniku kakega kmeta, številna so poročila, da delajo škodo v gozdu, ker so pobirali les za kurjavo, da so prosjačili po hišah, da so obiske hiš izkoristili, da so si ogledali kraj kasnejšega zločina, torej tatvine ali ropa.

Zakaj se na Dolenjskem in v Beli krajini razmere ne uredijo, kot so se drugod po Sloveniji? V čem je razlika med Prekmurjem in Dolenjsko in Belo krajino, ki je očitna. Je ta v Romih, v večinskem prebivalstvu ali v obeh?

Če malo pozorneje beremo stara poročila o t. i. ciganskem vprašanju, potem vidimo, da se stalno ponavlja, da državne oblasti občine neprestano opozarjajo, naj se držijo navodil, kako ravnati. Hkrati pa je iz poročil lepo razvidno, da se župani, občine, sodne oblasti, tudi žandarji otepajo Romov oziroma izpolnjevanja dolžnosti v obliki navodil, ki jih daje oblast. Hkrati pa je vedno prisoten interes občin, da bi se Romov znebile. Pušča je primer, kako so se Romi ustalili, si uredili naselje, se začeli izobraževati, si poiskali delo in se prilagodili življenju večinskega prebivalstva. To za ljudi, navajene nomadskega načina življenja, ni lahko.

A Romi na Dolenjskem in v Beli krajini tudi že dolgo niso več nomadi, pač pa živijo v romskih naseljih. Je težava prav v popolnem pomanjkanju državnega angažmaja. Država je to prepustila občinam, kjer pa je usoda Romov odvisna od »razsvetljenosti« vsakokratnega župana in občinskega sveta.

Popolnoma prav imate. Država bi se glede tega morala bolj angažirati, si vzeti večje pristojnosti. Lokalne skupnosti so še precej nestrpne do romske skupnosti. Seveda pa je tudi vprašanje, koliko je posamezna romska skupnost pripravljena sodelovati pri tem procesu prestrukturiranja svojega položaja, ki res ni zavidanja vreden. Zgledni primer je gotovo Pušča. Imamo pa tudi primere na Slovaškem, kjer pomembno vlogo igra evropska skupnost, kjer so postavili popolnoma nove bloke za romsko skupnost z vso infrastrukturo, a se Romi niso odločili, da se preselijo tja, pač pa, da bodo ostali pri svojem starem načinu življenja v napol podrtih barakah, brez vode in brez elektrike. Obstajati mora pripravljenost obeh strani za ureditev nekaterih vprašanj, te pa na Dolenjskem in v Beli krajini očitno ni oziroma še ni dozorela. V socializmu se je recimo veliko govorilo, da so tudi Romi občani te družbe, da so enakopravni in da moramo gledati le na to, kako bi to socialistično družbo izboljšali. Po drugi strani pa se je o Romih govorilo kot o nevarnih občanih, ki se ukvarjajo s kriminalom. Tudi ljudje jih niso sprejemali in jih večinoma ne sprejemajo še danes.

Že leta 1908 je dunajski parlament razpravljal o reševanju t. i. ciganskega vprašanja in poslanec Karl Iro je predlagal, naj se jim na desno podlaket vtetovirajo številke.

Bi se lahko iz zgodbe o tem, kako smo ravnali z Romi in kaj je to zanje pomenilo, kaj naučili za naprej glede odnosa do beguncev, ki bodo slej ko prej novi »prišleki« tudi v Sloveniji?

To vprašanje sem pričakoval. Zgodbi sta si res zelo podobni. Če prihajajo neki tujci, »pritepenci« v neko skupnost, so takoj sumljivi. Nekoč je bilo tako z Romi, danes je tako z begunci. O njih se govori grdo, da so nagnjeni h kriminalu, da nam odžirajo kruh in ne vem kaj še vse, in da ne prinašajo nobene koristi, pač pa bodo zgolj breme družbi. Gre za identičen pogled kot na Rome vso zgodovino. Odnos Madžarske, ki je začela postavljati žico na meji, smo naprej hiteli kritizirati kot obujanje rasističnih pogledov na prihajajoče ljudi. Zdaj pa je ta žica tudi na naših mejah. Lahko se zgolj vprašamo, ali smo kaj bolj civilizirani kot naši predniki. Temeljno vprašanje mojega dela je, kako se vidimo mi in kako gledamo na druge. Vidimo se kot civilizirano ljudstvo, na druge pa gledamo kot na necivilizirane. Mi smo superiorni, oni manjvredni. Strah pred tujci pa detektiramo že vse od začetka človeštva. Vsak tujec, ki je prišel v neko skupnost, je bil že od nekdaj sumljiv. Sekundarni rasizem in anticiganizem torej še vedno tlita v naši družbi.