Zanorevanje

Janko Lorenci

19. 2. 2016  |  Mladina 7  |  Kolumna

Če bi Jasmina Jamnik, nova voditeljica Tarče, odložila bič in škornje, bi oddaja povedala bistveno več, saj bi lahko kaj povedal tudi kateri od gostov. Če bi opustila slabo skrit odpor do vseh, ki so za močno in socialno državo, ustrezne davke, sindikalizem ali celo socializem, bi izstopila iz tiste klavrne vojske novinarjev, ki na javni tv ne zagovarjajo interesov javnosti, ampak vplivne manjšine.

Skratka, informativni program nacionalne tv je eden izmed kanalov za širjenje neoliberalizma, tega po kolonializmu največjega prerazdeljevanja družbenega bogastva od revnih k bogatim. Da bi se odpor prikrajšanih zmanjšal, projekt nujno potrebuje šminko in puder. Zato uporablja indoktrinacijo. Pri njenem opisu smo si pomagali z dognanji P. Schreinerja in R. Mausfelda.

Osnovna goljufija neoliberalne indoktrinacije je v tem, da pri ljudeh zbuja lažni občutek svobode in uspešne individualnosti. Neoliberalci svobodo častijo, a svoboda je zanje to, da jih država in družba ne nadlegujeta z davki, regulacijo, delavskimi pravicami in organizirano solidarnostjo.

Tako dojemanje svobode se vceplja množicam, ki se skušajo čim bolj razdrobiti, nato pa miselno in čustveno predelati. Množica »strokovnjakov« posamezniku dopoveduje, naj se disciplinira, aktivira, optimira – v poklicu, zasebnem življenju, seksualnosti, športu ..., da bo čim popolnejši in primernejši za tekmovanje. Pri tem igrajo na potrebo človeka po avtonomnosti in individualnosti in mu dopovedujejo, da je sam svoje sreče kovač – da je torej za vse zaslužen, a tudi kriv zgolj posameznik, ne pa ureditev. To hromi odpor, sistem pa odvezuje krivde.

Prevladujoči rezultat neoliberalizma je množica tesnob, bolezni, stisk. Toda neoliberalna indoktrinacija ljudem zbuja tudi ugodje (uspehi v tekmi z okolico ...), pri čemer pa prav neoliberalizem potencira potrebo po tekmovanju. Posameznika sili, da se čim bolj prilagodi potrebam trga, ga v tem smislu unificira, pri tem pa stavi na njegovo ustvarjalnost in avtonomnost. To je protislovno, a deluje, kajti posameznik pač hoče štrleti, biti poseben itd. Visoko šolstvo si tudi zato izmišlja bizarne študijske smeri, prekarci v kulturi in drugje pa se sprijaznijo, da z občutkom svobode tolčejo revščino.

Neštevilni mojstri in vajenci indoktrinacije si – podobno kot populisti – pomagajo tudi z nenehnim ponavljanjem in poenostavljanjem. Če kar naprej žebraš fraze iz neoliberalnega žargona pravšnjosti – privatizacija, liberalizacija, nadaljevanje reform, odpravljanje birokracije, prepoved vtikanja države v gospodarstvo –, poklicani pa temu ne nasprotujejo, se žargon postopoma zasidra kot resnica, preprosta in edina, potreba po znanju in argumentiranju odpade. K tej kombinaciji ideološkosti in nevednosti se radi zatekajo tudi novinarji. Tako ubijejo dve muhi na en mah: strežejo vladajočim in sami vsaj simbolično uživajo delček moči.

Druga plat indoktrinacije je discipliniranje s strahom – strahom pred socialnim padcem, strahom in občutkom ogroženosti zaradi kleščenja socialne države, nenehnih kriz in izrednih razmer, načrtnega slikanja sovražnikov (teroristov, beguncev, Rusov ...). Tako se pozornost od razrednega in socialnega preusmerja k etničnemu, verskemu, nacionalnemu.

Skratka, neoliberalna indoktrinacija igra na celo paleto človekovih čustev, lastnosti, nagnjenj in ga načrtno dela bolj enodimenzionalnega, bolj potrošniškega, ubogljivejšega, manj sočutnega, pri čemer pa se ta človek, čeprav voden kot lutka na vrvici, čuti kolikor toliko neodvisen, svoboden, ustvarjalen. Tako zmanipuliran lažje sprejema ves sistem.

Učinkovita indoktrinacija je prikrita in deluje kot samoumevno dejstvo ali izraz zdrave pameti. Zato mora pronicati po mnogih kanalih v politiki, šolstvu, medijih, zabavni industriji, športu, družbenih omrežjih, pri pridigarjih »pozitivnega mišljenja« itd. To nenehno psihično bombardiranje je podprto z realno močjo kapitala. Toda neoliberalizem temelji na veliki laži: poveličuje svobodni trg, a je v resnici odvisen od močne države, saj ga ta na račun prebivalstva rešuje iz kriz, ki jih ustvarja prav neoliberalizem. Gre za velikanska prelivanja bogastva, orjaško ropanje.

Moč indoktrinacije je omejena. Človek ni sestavljen samo iz nagnjenj, na katera igrajo indoktrinatorji, ampak tudi iz solidarnosti, sočutja, sodelovalnosti. Popolnoma jih ni mogoče zatreti. Hkrati postaja omenjena velika laž očitna, vedno bolj se vidi in na lastni koži čuti, da je neoliberalizem pasja ureditev. Cesar postaja nag, nezadovoljstvo se kopiči.

Glavni sovražnik demokracije ni skrajna desnica kot taka, ampak neoliberalni sistem, to gojišče nemira in skrajnežev. Dolgoročno lahko tak sistem preživi samo v totalitarizmu. V ekonomskem pogledu se je vanj z oligarhično razdelitvijo bogastva že preselil. Ekonomski oligarhiji bo prej ali slej sledila ukinitev demokracije, saj lahko ta na vrh vsaj načeloma prinese politiko, ki bi korporacijam, velikim bankam itd. znova vsilila svoj primat. In ukinila še eno veliko laž: neoliberalcem v bistvu sploh ne gre za »svobodne trge«, ampak za brutalno koncentracijo bogastva na račun množic.

Težko je živeti z vsiljeno lažno, spačeno identiteto, na pol verjeti, da je vse, kot mora biti, in hkrati čutiti stisko, tesnobo, negotovost v sebi in okoli sebe. Od tod mnoge bolezni telesa in duha, pa tudi naraščajoče obrambne reakcije, med drugim jeza na indoktrinatorje, tudi jasmine vseh vrst. To je že obet izstopa iz zanorenosti, začetek okrevanja. Človek je nagnjen k ohranjanju statusa quo, toda če položaj postaja nevzdržen, ljudje spremembe hočejo; iz grožnje se spremenijo v upanje.