Dr. Aleš Bučar Ručman

»Perverzno je, da so ljudje prisiljeni na poti tvegati življenje in so posledično še bolj veseli, a hkrati podredljivi, ponižni. Verjamejo, da so dosegli nemške sanje.«

Ko Aleš Bučar Ručman združi dogajanja na področjih, s katerimi se ukvarja, vidi zelo temačno sliko. Je sociolog in politolog, ukvarja pa se predvsem s sodobno, potrošniško demokracijo, mediji in migracijami. Na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru dela že od leta 2004, a je bil do leta 2009 tudi politik, namreč predsednik podmladka Liberalne demokracije Slovenije. Stranko je zapustil, ker se ni strinjal z njeno »neoliberalno ideologijo«.

Smo v vašem kabinetu na fakulteti za varnostne vede, ki je članica mariborske univerze, a ima prostore v središču Ljubljane. Zraven naj bi bila možna lokacija za nastanitev beguncev.

Če se prav spomnim, se je omenjal samski dom policije v stolpnici, ki se drži stavbe, v kateri je fakulteta.

Vas kaj skrbi?

Skrbi me, ali jim bo uspelo prostore urediti, da bodo primerni za bivanje. Ne vem, koliko se da samski dom spremeniti v prostore za družine, saj so morda sobe premajhne.

Nimate skrbi glede varnosti?

Obiskoval sem begunske centre, tudi v ciljni državi, govoril z begunci in ljudmi, ki delajo z njimi, in ne, nimam te skrbi. Na Nizozemskem sem si v blok narisal tloris okolice enega od centrov. Ta je poleg stavbe, v kateri so pisarne različnih organizacij. Skupaj delijo dvorišče, nobenih ograj vmes. V centru je več sto ljudi, pa ni nobenih težav.

Kako razumete, da je vprašanje varnosti v ospredju v begunski krizi?

Kriza je umetno ustvarjena. Gre za primarno humanitarni problem, ki se je zaradi mnogih dejavnikov spremenil v varnostno vprašanje.

Kako?

Zaradi našega strahu pred »drugimi«, tudi rasizma in posledično tega, da si teh ljudi zaradi različnih razlogov ne želimo tukaj. Za nas niso več ljudje, ki bežijo pred vojno, temveč le nezaželena masa. Prvi stik z njimi so policisti, ob njih so posebne enote policije v popolni opremi, za nameček pa še vojaki s futurističnimi puškami. Sredi lanskega oktobra smo dodali še vojaška oklepna vozila. To je tudi prizor, ki ga ljudje vidijo na televiziji in v časopisih, zato je logično, da začnejo razmišljati, da so tisti, ki potrebujejo tako obravnavo, očitno res nevarni. Zato je tudi ta ograja tako nevarna, saj sporoča, da so prihajajoči ljudje očitno barbari, pred katerimi se je treba braniti z ograjo, posebnimi enotami policije in vojsko. Vse to pa kriminalizira in viktimizira begunce. Nadzorstveni organi jih nadzirajo neselektivno in veliko bolj natančno kot naše obsojence za kazniva dejanja. Posledična prestrašenost in odklonilen odnos javnosti, ki si ustvarja sodbe na osnovi tega, sta logična in predvidljiva.

To ne bi bilo potrebno?

Kršitev reda, napadov na policiste in nasilja praktično ni bilo, le nekaj obrobnih incidentov. Prepričan sem, da bi jih bilo na katerikoli tako dolgo trajajoči prireditvi, s tolikšnim številom naših domačih udeležencev, veliko več. Na koncu to niti ni pomembno, pomembno je, kaj ljudje občutijo in kaj verjamejo, ko vidijo takšne prizore. Drug vidik, s katerega je zadeva še bolj problematična, je sporočilo, ki ga dajemo prihajajočim ljudem. Bežijo pred puškami in vojno, pričakamo pa jih ravno s puškami, na vagonih vlakov so zaklenjeni, da ne morejo ven. Poslušamo nemško policijo, ki sporoča, da so kazniva dejanja storili ljudje določenega videza, severnoafriškega, ljudem se odvzema premoženje, prepovedujejo obiski javnih prostorov, konkretno bazenov, prihaja do požigov begunskih centrov, pohodov »domoljubnih« mladeničev, ki pretepajo domnevne priseljence … Če vse to seštejemo, dobimo res temačno podobo. Spominja na trideseta leta prejšnjega stoletja. Oblast ne bi smela pasti v te pasti, zgodovinski spomin pa bi moral biti vodilo, kaj se nikakor ne sme narediti.

Zakaj je država k obravnavi prihajajočih ljudi pristopila z angažiranjem toliko varnostnih sil?

Slovenija ni nobena izjema. Enako kot druge države je padla v to kolesje reševanja razmer. In ker ni skupne evropske rešitve, vidimo to. S tem, da se je naša oblast znašla v dodatni, a pričakovani zanki. Skuša biti zelo dosledna in se pokazati kot tista, ki je res prva prava Evropa in ve, kako se stvari uredijo, v nasprotju z drugimi, bolj južnimi državami. Hočemo pokazati, da se center začne tukaj, vse ostalo je periferija.

Prevzeli smo vlogo Martina Krpana, ki brani Evropo pred agresivnim Brdavsom. S Krpanom se seveda ne gre šaliti, on resno jemlje svoje naloge. Tako se je pri reševanju te situacije poseglo po militarizaciji.

Želimo pokazati, da jemljemo resno, kar Evropa potrebuje, da se stori?

Prevzeli smo vlogo Martina Krpana, ki brani Evropo pred agresivnim Brdavsom. S Krpanom se seveda ne gre šaliti, on resno jemlje svoje naloge. Tako se je pri reševanju te situacije poseglo po militarizaciji. Strokovno se ta pojav opisuje kot sekuritizacija, ko se uporabijo nujni ukrepi in spremeni vzpostavljen način ukrepanja, domnevno zaradi zaščite varnosti države. Problem se pretvori v varnostni problem z izvajanjem posebnih in preostrih ukrepov. Spomnimo se, kako smo obsojali Madžarsko, ko je začela postavljati ograjo, a smo pozneje sami naredili enako. To ni več nekaj, kar se počne le v izrednih razmerah, ampak je postalo pravilo. In tokrat ne več v španskih enklavah v severni Afriki, kjer take ograje že dolgo stojijo, temveč tukaj v osrčju Evrope. Očitno obstaja konsenz, da je to pravilen način ukrepanja. Je bil kakšen resen protest Evropske unije proti Orbanovemu ravnanju ali tudi proti našemu? Kaj podobnega odzivu, ki smo ga videli leta 2000 ob vstopu koroškega nacionalista Jörga Haiderja v avstrijsko vlado? Nič takega.

Kaj se je spremenilo od takrat?

V tem primeru je pomembno, da gre za ljudi, ki jih večina evropskih držav noče imeti. Gre za ljudi, ki zanje pomenijo breme po logiki, ki je niti ne bi več imenoval ekonomska, ampak računovodska. Vsakič, ko so evropske države sprejemale odločitve, se je to pokazalo. Število ljudi, za katere se jim je uspelo dogovoriti, da bi jih druge države sprejele iz Grčije in Italije, je bilo sramotno nizko, realizacija še slabša. Še vedno ni skupnega reševanja razmer. Begunci so danes »homini sacri«, ljudje brez pravic, ki jih lahko pustimo umirati. In to dobesedno. Občasno se pojavi kanček slabe vesti, kadar se širše javnosti dotaknejo res izstopajoče zgodbe, ki v naš lagodni vsakdan prinesejo trohico grenkobe. Kot takrat, ko so mediji objavili fotografijo trupla sirskega dečka na turški obali. Za trenutek ali dva se je spremenil odnos javnosti, politika se za kratek čas prilagodi lokalnemu javnemu mnenju, potem pa se stvar nadaljuje enako, kot da se ni nič zgodilo.

Ne samo politiki, tudi del javnosti begunce dojema kot nekoga, ki ga noče imeti ob sebi. Zakaj?

Begunci so demonizirani in del javnosti je padel na trik, ki sem ga prej opisal. Verjamejo v umetno ustvarjene podobe grožnje. Ljudje, ki bežijo po spletu okoliščin, so tudi muslimani, kar ob terorističnih napadih samo še pripomore k tem, da jih ne želimo tukaj. Ob tem se pozablja, da so pomemben razlog za njihov beg prav grozote istih teroristov. V tej situaciji lokalni evropski oblastniki, ki izvajajo prej opisan oster nadzor in represijo, nič ne izgubijo in samo nabirajo politične točke. Imamo v Sloveniji kakšno resno nasprotovanje militarizaciji meje in reševanja razmer? Zgolj v delih civilne družbe, med političnimi strankami pa morda zgolj ena izraža pomisleke. Opazimo lahko, da se je politična sredina ob vprašanju beguncev premaknila bistveno v desno. Levica je praktično izginila, desnica je že na desnemu robu. Recept predsednika madžarske vlade, Viktorja Orbana, je postal splošen model, kako »reševati« begunski »problem«. Ob tem lahko le naivneži mislijo, da je mogoče iz tega stila vladanja izvzeti le en ukrep, saj pridejo v paketu.

Že dolgo vemo, da evropske države prispevajo k ustvarjanju razmer, zaradi katerih ljudje bežijo iz svojih držav. Že dolgo vemo tudi, da mnogi na poti umrejo. Ampak problem je deležen velike pozornosti šele zdaj, ko so ljudje prišli sem.

Novice o smrtih v Sredozemskem morju so postale običajne, normalne. Za medije in javnost so tragedije zanimive le še, kadar gre za izredno veliko število mrtvih ali za res občutljive zgodbe. Tisoči mrtvih niso bili problem, dokler niso ljudje prišli sem in jih ni več mogoče ustavljati, vsaj ne brez neposredne sile, kar na srečo za zdaj še ni sprejemljivo. Potem se je zgodilo, kar se je. Evropa je kapitulirala. Države skrbijo le za svoj interes. Mednarodne konvencije, ki beguncem zagotavljajo zaščito, so v praksi nepomembne. Evropska unija je ekonomsko sesula Grčijo zavoljo reševanja velikega kapitala v državah evropskega centra. Zdaj pa nanjo pritiska, naj oblikuje »obrambno linijo« pred begunci. Bolj ko Evropa verjame, da Grčija tega ne bo storila, bolj teži k obrambni liniji na makedonsko-grški meji.

Gre za ljudi, ki jih večina evropskih držav noče imeti. Gre za ljudi, ki zanje pomenijo breme po logiki, ki je niti ne bi več imenoval ekonomska, ampak računovodska.

To je predlog slovenskega premiera Mira Cerarja.

Kot da bi padali v vrtinec norosti. Namesto naslavljanja izvora težav v Siriji, namesto izboljšanja humanitarnih razmer, spremenjene vizumske politike, boljše logistike, porazdelitve števila beguncev in podobno se zdaj države EU na meji med državo, ki je članica EU in schengena, in državo, ki ni članica, postavljajo na stran nečlanice. Neverjetne razmere. Skušajmo se vprašati, kako bi se odzvali mi, če bi se znašli v vlogi Grčije?

Prej ste rekli, da države begunce vidijo kot nezaželene.

Da, velika večina, vendar ne vse. Ne bi razumeli realnih političnih razmer, če bi trdili, da se je Nemčija v vlogo sprejemne države postavila naivno ali zgolj iz humanitarnosti.

Zakaj pa potem?

Da ljudje prihajajo in da jih ne bo mogoče ustaviti brez sile, je postalo dejstvo, in našla se je država, ki je prepričana, da lahko v tej situaciji tudi pridobi. Če pogledate demografske trende, izjave nemških gospodarstvenikov …

Kot na primer šef Mercedes Benza, ki je dejal, da bodo begunci omogočili nov nemški gospodarski čudež?

Tudi iz izjav nekaterih politikov lahko razberemo, da Nemčija na srednji rok zaradi beguncev pričakuje gospodarski plus. Ni presenetljivo, da je Nemčija odprta za Sirce, Afganistance in Iračane, medtem ko preostale, tudi če prihajajo iz držav z konflikti, zavrača. Dokler je sirska država delovala, je glede oskrbe človeških temeljnih potreb delovala dobro. Imela je dober izobraževalni in zdravstveni sistem, mnogi Sirci so se izobraževali v tujini … Z njimi dobite delovno silo, ki ji morate zagotoviti le učenje jezika in jo prilagodite lokalnemu trgu dela. Zraven dobite seveda tudi nekaj tistih, ki jih tako ali tako potrebujete kot nizkokvalificirano delovno silo. Če ob tem še zmanjšate moč lokalnega delavstva, je to še en dodaten plus. To je biopolitična komponenta upravljanja begunskih migracij.

Izpostavljate vlogo priseljencev kot rezervne armade delovne sile?

In tokrat ta delovna sila prihaja sama.

Sami si tudi krijejo visoke stroške potovanja.

Ja, v nasprotju s šestdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko je morala Nemčija tuje delavce intenzivno novačiti. Zanje je tekmovala z drugimi državami, po Jugoslaviji in Turčiji je ustanavljala agencije in prepričevala ljudi, naj pridejo. Perverzno je, da so ljudje prisiljeni na poti tvegati življenje in so posledično še bolj veseli, a hkrati podredljivi, ponižni. Verjamejo, da so dosegli nemške sanje, podobno, kot so včasih ljudje hodili v ZDA uresničevat ameriške sanje.

Kaj je danes drugače kot pred desetletji? V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so v Slovenijo hodili delavci iz drugih jugoslovanskih republik. Ob svoji raziskavi Velenja ste ugotovili, da so se dobro integrirali.

Res je šlo za priseljevanje ljudi drugih narodnosti ali drugačnega etničnega izvora, a takrat je šlo za ekonomske migracije znotraj države. Ljudi so novačili za delo v slovenskih podjetjih, saj je bilo slovenskih delavcev premalo. Podobno so počeli Nemci z Jugoslovani in s Turki. Vendar je bilo takrat bistveno drugače v primerjavi z migracijami delavcev po letu 2000, ko je število tujih delavcev v Sloveniji celo preseglo število iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Govorite o delavcih, ki so prišli zaradi velike rasti gradbeništva?

Tako je. Ti ljudje se niso vključili v družbo tako kot delavci, ki so prišli v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ključen razlog za to razliko so drugačna formalna pravila. Nekoč je šlo za selitev znotraj države, zato delavcem ni bilo treba izpolnjevati številnih dodatnih pogojev. Zdaj se tujim delavcev nadenejo birokratski okovi. Pretvorili smo jih iz sodržavljanov v tujce iz tretjih držav. Morali so na primer dve leti zdržati pri istem delodajalcu, da ga birokratska pravila niso zavrgla in vrnila domov. Tega nekoč ni bilo, pomembno pa je tudi, da se je vmes spremenil družbenoekonomski sistem in položaj delavcev v njem. Po letu 2000 je šlo za ustvarjanje dobička na plečih tujih delavcev. Izvedeli smo za mnoge zgodbe intenzivnega izkoriščanja tujih delavcev. Šlo je za kršitve delavskih pravic, lahko bi govorili tudi o trgovini z ljudmi, vendar ob tem ne poznam niti enega primera uspešno končanega pregona storilcev. Nezaslišana dejanja so ostala nekaznovana, delavci pogosto nepoplačani.

V času vojne v Jugoslaviji je v Slovenijo prišlo tudi več deset tisoč beguncev. Zakaj takrat ni bilo takšne nestrpnosti do njih kot danes?

Takrat je šlo za razpad države, katere del smo bili tudi mi sami. Tudi sami smo bili deležni vojaške agresije in smo razumeli, da begunci bežijo pred podobnim nasiljem. Številni so imeli tukaj sorodnike, prijatelje in znance. Številni so se nato vrnili domov, ko so se stvari v njihovih državah umirile. Iz tega se lahko naučimo, da se Slovenija ne bo sesula ob večjem številu ljudi … Kar se tiče razlike med tem, da smo bili takrat strpnejši kot danes, pa je pomembno poudariti, da med Slovenci tudi v začetku trenutnih begunskih migracij ni bilo zaznati nestrpnosti.

Kaj se je vmes spremenilo? Vemo, da mnogi na spletu, predstavljeni z imeni in priimki, pozivajo celo h genocidu.

Na začetku ni bilo tako groznega sovražnega govora. Prvi odziv javnosti na prihod beguncev je bil pozitiven. Videti je bilo, kot da imamo situacijo pod nadzorom, da ljudi obravnavamo kot žrtve, ljudje so pomagali, redko kdo je bil proti …

Ljudje nočejo, da bi spustili nove ljudi v tekmo za kos pogače, za katerega se že zdaj grebe preveč ljudi. Ne razumejo pa, da če bi se rezalo drugače, bi bili kosi dovolj veliki za vse.

Sprememba odnosa države do beguncev je torej prišla pred sovražnim govorom?

Država je začela obravnavati ljudi z vojsko, z žico … In to se je zgodilo kar naenkrat, z razlago, ki ji težko verjamemo, češ da je državo presenetilo, ker je naenkrat prišlo preveč ljudi.

V intervjuju za Televizijo Slovenija ste izpostavili, da o žici z rezili nismo imeli nobene javne razprave. Država je skoraj do dneva, ko jo je začela postavljati, trdila, da je ne bo. In vztrajno jo imenuje »tehnična ovira«.

Saj je res ni bilo. To sprenevedanje na ravni jezika je tudi pomembno. Seveda ne gre za tehnično oviro. Če bi res želeli le usmerjati ljudi, bi postavili ograje in nanje obesili puščice, kam naj se ljudje premikajo in koliko metrov je oddaljen prvi prehod. Žica pa je orožje, ki sporoča, da tukaj nisi zaželen.

Izpostavili ste, kako so v zgodovini različno obravnavali priseljence. Za sedanjo državno ureditev tega področja, ki velja že več let, je značilno, da priseljence deli na tri kategorije.

Prva kategorija so zaželeni priseljenci, to so bogati in visoko kvalificirani. Druga so pogojno zaželeni, to so tisti, ki za določen čas zasedejo delovna mesta, ki jih lokalno prebivalstvo noče, potem pa se od njih pričakuje, da se vrnejo. Tretja kategorija so nezaželeni priseljenci.

Je zdaj »kriza« zato, ker prihajajo nezaželeni priseljenci? Tisti, ki jih ne moremo produktivno vpreči v gospodarstvo?

Zagotovo, vendar je treba vedeti, da tukaj nočejo ostati. In ob tem nekatere moti že samo to, da gredo skozi Slovenijo.

Desničarske stranke vseskozi strašijo, da bodo nekoč severno od nas zaprli meje, in bodo begunci obtičali pri nas. Čeprav vidimo, da se slovenska vlada zelo učinkovito odziva na vse napovedi Avstrije o postopnem zapiranju mej.

Tako je, ti ukrepi se kot domine prenašajo na jug. Se pa v delovanju Evrope jasno vidi delitev beguncev na tiste tri kategorije. Še posebej ob upoštevanju pravih motivov za odprtost Nemčije. Navzven svojo politiko označuje za humanitarno, vendar je v ozadju pomemben tudi ekonomski interes. Za razumevanje sedanje situacije pa je treba upoštevati tudi širšo sliko. Treba je upoštevati, kako se je v zadnjih desetletjih spremenil ekonomskosocialni model.

Govorite o tem, da si razvite države ne prizadevajo več za polno zaposlenost in progresivno socialno državo, ki sta bila njihova cilja po drugi svetovni vojni?

Postopoma so neoliberalni ukrepi našo družbo spremenili tako, da je glavno merilo za presojanje vsega postala ekonomska ali celo nekakšna računovodska uspešnost. Najpomembnejše pri vsem je, da prihodki presegajo stroške, človekove pravice pridejo šele za tem, delavske pravice pa padejo pod črto. Kdor ne prinaša dobička, je nezaželen. V tem si vsi delimo isto usodo, vsakdo se presoja na ta način, tisti, ki prihajajo, in tisti, ki smo že tu.

Značilnost neoliberalizma je tudi to, da zaostri značilnost kapitalizma, v katerem so si vsi ljudje med seboj konkurenti.

To je v ozadju tega močnega nasprotovanja prihajajočim. Ljudje pač nočejo, da bi spustili nove ljudi v tekmo za kos pogače, za katerega se že zdaj grebe preveč ljudi. Ne razumejo pa, da se pogača reže tako, da je ta kos, za katerega se grebe vse več ljudi, vedno manjši, medtem ko nekdo drug na njihov račun dobi vedno večji kos. Če bi se rezalo drugače, bi bili kosi dovolj veliki, da bi zaposleni živeli bolje, da bi mladi prekarci in delavci migranti dobili dostojno plačilo, in dovolj bi bilo tudi za begunce. Ob gospodarski rasti in napredku se pogača pač ne manjša, samo reže se drugače kot nekoč. Slovenija ni nobena izjema, to je splošen pojav. Neenakost se povečuje ne glede na to, ali ima država gospodarsko rast ali pa je v recesiji. Ko se to dogaja, se povečajo notranji pritiski, stopnjujejo se delitve na osnovi nacionalnosti in etničnega izvora.

Res nazoren je postal egoizem držav. Ponovno pa se je pokazalo, da je EU predvsem klub, ki je usmerjen v zagotavljanje ekonomskih interesov in vzpostavljanje možnosti za oplajanje kapitala centra.

Ali to tudi pojasni vedno večjo priljubljenost strank, ki ne kritizirajo sistema, ampak volivce privabljajo z idejami, naj država blaginjo zagotavlja le pripadnikom narodnostne večine? Taki stranki sta na oblasti na Madžarskem in na Poljskem, krepijo se v Veliki Britaniji, Franciji …

… na Nizozemskem, Finskem, Švedskem, v Nemčiji … Popolnoma neracionalno bi bilo pričakovati karkoli drugega. Vedno se najdejo takšni, ki izkoristijo razmere.

Malokdo pa se vpraša, zakaj najbogatejše družbe v svetovni zgodovini puščajo, da ljudje umirajo v morju na poti do njih.

Še bolj perverzno je, da se nas skuša prepričati, da gre za tehnično nerešljiv problem, da gre preprosto za preveliko število ljudi. Ta celina je izdelala sondo, ki je pristala na kometu, ne moremo pa ljudi namestiti v človeka dostojnih bivališčih, jih organizirano spraviti čez morje. Tega ne morem verjeti. Samo politične volje in sodelovanja manjka.

Ni vseeno treba biti pozoren, da ne poenostavimo preveč? Sedanje stanje je posledica kompleksnih dejavnikov.

Nedvomno se stvari prikazujejo drugačne od tega, kakršne v resnici so. Seveda ni naključje, da je Nemčija vabila begunce, ni naključje, da Slovenija ravna, kot ravna, in ni naključje, da je ta način ukrepanja postal pravilo. Odsotnost enotnega ravnanja Evrope je posledica različnih interesov držav. Jim bo na dolgi rok uspelo najti neki skupen interes, ki bo vodil v skupno delovanje? Mislim, da jim bo.

Kdaj?

Ko države, ki zdaj sprejemajo begunce, tega ne bodo več želele ali ko bodo begunci prišli še v druge države. Takrat lahko pričakujemo ostrejše zapiranje mej čim bolj na jugu, med Grčijo in Turčijo ali med Makedonijo in Grčijo. Zanimiva bo tudi kupčija s Turčijo, ki naj bi opravljala umazano delo za EU. Podobno, kot je to potekalo v severni Afriki.

Bomo napovedali vojno ljudem v gumijastih čolnih?

Na žalost se poenotenja Evropske unije, na način, kot ga lahko pričakujemo, ne moremo veseliti. Mislim, da ne bo reševal problema. Ljudje bežijo zaradi vojne in iz vseh primerov v preteklosti vemo, kaj se zgodi, ko se meja zapre, postavijo ograje, hkrati pa se nič ne spremeni tam, od koder ljudje bežijo. Zgodi se, da pač še naprej bežijo, tako kot bi vsak človek. Spremeni se le to, da se pot preusmeri, število žrtev poveča, tihotapci pa ustvarjajo še večje dobičke.

Bi morali alternativo iskati v prepričevanju ljudi, da smo vsi ljudje v istem položaju kot delovna sila, ki je odvisna od tega, kako nas nekdo najame? Zdaj namreč mnogi ljudje pozivajo, naj država z drugimi obračuna, kot so nacisti z Judi.

Del javnosti ne razume dejavnikov, ki jih v resnici ogrožajo, in nasedajo manipulaciji, ki nevarnost kaže drugje. Čeprav lahko rečemo, da so bili ljudje zavedeni, ko je država s pretiranimi ukrepi prikazovala begunce kot nevarnost, ne moremo mimo tega, da je bil sovražni govor na spletu res sramoten in strašljiv, kar pa je očitno sprejemljivo. Praksa pregona sovražnega govora namreč kaže, da posameznik nima nobene odgovornosti, če poziva k pobojem in genocidu na družbenih omrežjih.

Kljub temu je pomembno, da vlada še ni priznala, da so njeni ukrepi pretirani. Nasprotno, poudarja njihovo učinkovitost, poudarja, da obvladuje varnostne razmere …

Mantra ozkega pogleda bi bilo poudarjanje, da so begunci nadzirani, red je zagotovljen. Stvar pa ni tako preprosta. Ob tem se povečata nestrpnost in prestrašenost, viktimizirajo begunci, politična skupnost EU se deli in podobno. To je visoka cena za navidezen red. Če bi se oblast ukvarjala z resničnimi težavami, bi tako obsežno akcijo represivnega aparata aktivirala zoper storilce finančne kriminalitete, kreativne bankirje, katerih stroške bomo več generacij plačevali vsi. To je bistveno bolj ogrozilo našo varnost in kakovost življenja kot pa begunci.

Po terorističnih napadih v Parizu in izgredih v Kölnu si je še težje predstavljati, da bi države začele begunce obravnavati kot humanitarno in ne kot varnostno vprašanje.

To sta idealna primera za utrjevanje umetno ustvarjene podobe sovražnika. Zato ker so ljudje po naključju iste veroizpovedi, so izenačeni z ljudmi, pred katerimi bežijo. Po dogodkih v Kölnu se je posplošila krivda na vse begunce, čeprav so med ovadenimi zgolj trije ali štirje v Nemčijo prišli pred kratkim, ostali pa so tam že dlje in med njimi so celo nemški državljani.

Tudi v Parizu se je poudarjalo, da je bil med storilci eden, ki je prišel lansko jesen.

Da se razumemo, za takšna dejanja ni opravičila. Ob tem pa bi se moralo takoj pojaviti vprašanje, kaj je narobe v Evropi, v Franciji in Belgiji, da njihovi prebivalci storijo takšna dejanja. Ti teroristi so odraščali tukaj, v Evropi, so »produkt« evropske družbe.

Morali bi se vprašati, kakšno je njihovo življenje.

Ključnega pomena sta sobivanje in integracija. Če se tega države lotevajo s figo v žepu, na dolgi rok ustvarjajo katastrofo. Raziskave v Nemčiji so ugotovile, da so nekoč mladi priseljenci storili več kaznivih dejanj, zlasti nasilnih, kot mladi nemškega rodu. Vendar se pogostost izenači, če so bolj vključeni v izobraževalni sistem in če se izboljšajo socialne razmere. Lastnosti, kot sta kultura ali veroizpoved, sploh nimajo vpliva.

Problemi, ki jih imamo ob »migrantski krizi«, so predvsem osvetlili probleme, ki jih ima Evropska unija že dolgo časa sama s seboj.

Res nazoren je postal egoizem držav. Spet pa se je pokazalo, da je Evropska unija predvsem klub, ki je usmerjen v zagotavljanje ekonomskih interesov in vzpostavljanje možnosti za oplajanje kapitala centra. Naslavljanje ključnih problemov držav in ljudi je v drugem planu. Žal je tako in to je velika škoda, saj je potenciali EU velik.