Pamet in nagoni

Janko Lorenci

26. 2. 2016  |  Mladina 8  |  Kolumna

Poročila o stanju okolja so praviloma slaba. Eno od njih pravi, da je bilo zadnjih pet let najtoplejših v zgodovini, povprečna planetarna temperatura pa naj bi prvič prestopila simbolično mejo ene stopinje Celzija nad globalno predindustrijsko temperaturo.

Segrevanje ozračje bo morda odložilo novo ledeno dobo, kar je dobro. Ampak dogajale se bodo druge hude reči. D. Meadows je v Mejah rasti že pred desetletji svaril, da bi človek za svoj način civilizacije potreboval nekaj Zemelj. Ker je samo ena, uničuje eno edino.

Zakaj pravzaprav ogrožamo svoje okolje?

Po svoje zato, ker smo uspešna, kar preveč uspešna vrsta. Razvili (ali dobili) smo pamet in z njo izumljali ideje, stvari in ureditve, ki so nas pripeljale do današnjega stanja, ko človek dobesedno prestavlja gore in preusmerja reke. Poleg tega se hitro množimo, kmalu nas bo več kot deset milijard. Imamo tudi neustavljiv nagon po tem, da bi imeli vedno več. Temu se ni odrekla nobena kolikor toliko razvita civilizacija; vsaki se je tudi zdelo samoumevno, da gospodari naravi.

In tako živimo na vedno bolj obljudenem in s človekovim delovanjem vedno bolj obremenjenem planetu. Dolgo nas je opravičevala nevednost – svet se je zdel neskončno velik in neomejeno zmogljiv, čeprav so se lokalno pojavljala svarila; na Velikonočnem otoku je prebivalstvo posekalo vse gozdove in tako iztrebilo tudi sebe. Na globalni ravni je vera v neskončne zmogljivosti planeta trajala globoko v 20. stoletje, ko so se začeli postopoma kopičiti dokazi, da se pod človekovim vplivom slabšajo veliki planetarni sistemi, kot so podnebje, oceani, sobivanje živalstva in rastlinstva. Človek se je prvič zavedel, da z uničevanjem okolja ogroža tudi samega sebe. Opravičila nevednosti ni bilo več.

Zdaj ekološka zavest oživi kampanjsko, ob velikih okoljskih katastrofah in velikih konferencah. Toda okoljska tesnoba postaja neizbrisen del splošne negotovosti in se zleplja s strahovi zaradi težav v človeški družbi. Temu se reče civilizacijski strah.

Ta zamolkli strah, tesnoba pred prihodnostjo, pa očitno ni dovolj močan, da bi prekinil inercijo sistema (neoliberalnega kapitalizma). Težava je tudi v tem, da so mnoge usodne spremembe počasne, nezaznavne za čute, ki jim človek še vedno najbolj zaupa. Pred strahovi se beži na običajne človeške načine, trpamo jih v podzavest, si zatiskamo oči, se gremo fatalizem, se slepimo z zaupanjem v vsemogočnost tehnologije. Bogati in vplivni se tolažijo, da se bodo zmazali s pomočjo denarja. Ohromelost je pogojena tudi biološko: človek se ne zna spontano odzvati na dolgoročne nevarnosti. Otrplost veča tudi zavedanje, da bi temeljita sanacija okolja nekoliko zmanjšala potrošniško udobje.

Tu bi morala nekaj storiti pamet. Vloga razuma in civiliziranosti je tudi v tem, da korigirata nagone, ki hočejo imeti vse zdaj, čeprav grozi, da nas bo to čez čas pokopalo. Civilizacije so nenehno spopadanje med tu in zdaj ter jutri. Ta čas je na tem celotno človeštvo. Razlika od prejšnjih obdobij je v tem, da se okoljske nevarnosti naglo stopnjujejo, mi pa se tega res jasno zavedamo.

Problem je v tem, da bi bile potrebne dramatične družbene spremembe. Človek je postopoma izdelal miselnost in sistem (kapitalizem), ki mora na veliko proizvajati in na veliko trošiti, prinašati lastnikom dobiček itd. Okolje se v delovanju tega orjaškega planetarnega stroja praviloma ne všteje kot strošek. Manj je več ostaja puhlica, realnost se glasi: več in več. Brez rasti bi se sistem sesedel. Hkrati je, zvesto po človeku, naravnan na tu in zdaj.

V ta sistem je vprežena in od njega odvisna velikanska večina ljudi. Mnogi od njih so neoliberalno geslo ponotranjili – zaradi strahovanja in propagande, pa tudi zato, ker so lastnosti, na katere igrajo ta gesla, človeku deloma imanentna. Od tod trpežnost sistema. Trajnostni razvoj je v takem položaju nemogoč. Malo sicer stopamo na zavoro, a veliko prenežno. Spremembe, ki bi res pomagale, lahko najbrž prinesejo samo hudi šoki – kombinacija množičnih stisk, okoljskih katastrof in upora, ki bo kapitalizem z njegovo logiko zastonjskega okolja in odvečnega človeškega materiala (brezposelnih itd.) tako ali drugače ukinila. To se bo verjetno zgodilo na grd način, brez vnaprejšnjega dogovora. Da bo boljše, bo očitno moralo biti še slabše. Toda nekaj se preprosto mora zgoditi, če se nočemo spraviti v popolno godljo: (neoliberalni) kapitalizem je postal dobesedno eksistenčna grožnja za človeštvo.

Sedanja ohromelost je seveda klavrno spričevalo naše pameti in civiliziranosti. Groženj se dobro zavedamo, poglavitnega sovražnika poznamo, vemo, da je prihodnost nevarna, če glavnega toka ne bomo ustavili, toda vse ostaja po starem. Še vedno smo bolj vrsta nagonov kot razuma. Še vedno kljub naraščajočim strahovom ravnamo kot gospodarji neba in zemlje. V bistvu kot da hočemo po bizarnih, sadomazohističnih ovinkih prelisičiti sami sebe, svoje slabosti: ker smo preveč ujetniki sistema in prešibki, da bi ga zavestno razgradili in ustavili uničevanje okolja, bomo počakali, da bo to, še bolj ranjeno, pošteno udarilo nazaj, potem pa bomo ureditev hočeš nočeš le spremenili.

Vsa pamet nam torej, gledano od daleč, ne pomaga čisto nič, kvečjemu nas ogroža, ker se ni preobrazila v modrost. Vsaj doslej je preglasila celo samoohranitveni nagon vrste. Za katero ni čudno, da je neusmiljena do narave, ko pa je taka tudi do soljudi. Če se žrejo med seboj živali ene in iste vrste, čutimo do njih gnus. In do sebe?