Družinski film

za +

Otroci kapitalizma.

Ko otroci ostanejo sami v noči, začnejo vrata škrtati in tla škripati – pošast ne more biti daleč. To, da se skrijejo pod posteljo, ne pomaga. To, da zamižijo, tudi ne. Grozljivke so takšne otroke – same doma, same v noči – že davno prelevile v mučenike družinskega nasilja, saj so pokazale, da je prava pošast prav družina. Spomnite se Izganjalca hudiča. Ali pa Prerokbe. Oh, in Teksaškega pokola z motorko, pa Petka trinajstega in More v Ulici brestov.

Olmo Omerzu, slovenski režiser, ki dela na Češkem, je vso to mistiko grozljivk sekulariziral in otroke prelevil v mučenike kapitalizma. Kapitalizem trga družine – družine trgajo otroke. V Mladi noči, gverilskem kammerspielu, sicer prvencu, ki ga je posnel pred štirimi leti, sta se češka dvanajstletnika, nežna izgubljenca v zimi družinske raztrganosti in družbene asocialnosti, na novoletno noč znašla v stanovanju, tipični kletki postsocialističnega emocionalnega nezadovoljstva, v kateri se trije odrasli, zanju popolni neznanci, utapljajo v brutalnih igrah spolne moči in nemoči (onstran tabujev in sramu), kar je seveda namig in svarilo, kako hitro mora danes dozoreti otrok, če hoče preživeti, postati konkurenčen in se vključiti v svet, v katerem so vsi krivi, poraženi, prikrajšani in pogrešljivi, obenem pa tudi pobruhani od prostega trga in darwinističnega boja za obstanek, ki se mu zdaj, v Družinskem filmu, priključita Erik (Daniel Kadlec) in Ana (Jenovefa Bokova), brat in sestra, še najstnika. Ker oče in mati – dobro situirana, očitno sebična in otopela produkta postsocialističnega turbo bogatenja – odpotujeta na počitniško jadranje po Indijskem oceanu, ostaneta sama doma, v razkošnem, prostornem, brezhibno dekoriranem praškem stanovanju, ki kmalu postane prizorišče “malih grehov”, dekadentnih igric in izzivov (goli v liftu!), tako da Erik pristane v objemu sestrine “fatalne” prijateljice (Eliska Krenkova). In še preden reče seks, že sabotira šolo. V raztrganem svetu, ki po božje slavi družino, a jo obenem spreminja v grimaso trga, mu preostane le atomizirano soliranje, toda na trgu emocij, ki jih dobi po znižani ceni, se izgubi. A sredi kaotičnega Indijskega oceana se izgubita tudi oče in mati, še bolj pa družinski pes, border collie Otto, ki je sredi otoške divjine prepuščen stradežu, neurju in boju za obstanek. Kot da bi hotel Omerzu – s klinično distanco, brez telenovelističnega patosa – reči: celo pes se v tem boju za obstanek ne znajde, kaj šele otrok. Družinski film, češko-slovaško-nemško-francosko-slovenska koprodukcija (Arsmedia s slovenske strani), ne pušča nobenega dvoma, da kapitalizem družbo vse bolj naturalizira in da izgublja ljudi. Toda Omerzu je zadnji, ki bi hotel, da bi se komu izmed njih kaj zgodilo.

(Kinodvor)