Carol

Razpoloženi za ljubezen.

“Ko že misliš, da ne more biti slabše, zmanjka cigaret,” dahne Carol (Cate Blanchett), poročena, premožna, elegantna, aristokratska Newyorčanka.

Vsakič, ko leta 1952 prižge cigareto, prižge svobodo in premaga svojo ujetost. V svetu, ki je patriarhalno urejen, ima že itak dovolj razlogov, da se čuti ujeto, zdaj pa je dobila še enega – zaljubila se je v Therese (Rooney Mara), prodajalko v veleblagovnici. Ko se zagledata, se druga na drugo prilepita in sredi tega vzvišenega, represivnega, posesivnega, klavstrofobičnega, nič hudega slutečega patriahalnega reda ustvarita svojo malo disidentsko sobo, tako da mi špegamo v film, ki melanholično špega v njuno lezbično utopijo – v njune prste, njune delikatne gibe, njune parfumske dotike, njuno sanjsko pulziranje, njuno skulirano koprnenje, njune bučne poglede, njune omamne nasmehe, njuno zapeljivo bolečino, njuno zadržano srečo. Bolje se imata kot moški. Boljši igralki sta kot moški. Več lahko izgubita kot moški. Toda ne, nič tragičnega ni v njuni romanci. Če kdo, potem je tu tragičen patriarhat, ki je tako neobčutljiv in tako zaverovan vase, da tega, kar vidimo mi in film (posnet po romanu Patricie Highsmith), ne vidi.