Kanye West: The Life of Pablo

+ + +

Kaj sploh še povedati o plošči, o kateri je bilo povedano že vse in preveč? Največ o samih zaletavih pripravah nanjo: priča smo bili neskončnim menjavam naslova, v tednih pred izidom pa je na vsakodnevni ravni postalo jasno tudi, da Kanye West svoj sedmi album krpa zadnji hip. Mastering ter izbor in zaporedje posnetkov so urejali še na dan predstavitve. V bistvu je pri vsem skupaj še najbolj osvobajajoče, da nam je izvajalec, ki konstantno opozarja, da potrebuje le svobodo izražanja, ker »centri moči« omejujejo njegovo večdisciplinarno genialnost, pokazal, da je celo na samem vrhu glasbene industrije stvari možno delati čisto zadnji hip. Brezglavo. Neodločno. Shizofreno. Ali pa je bil vse skupaj le nateg, instrument nenehnega medijskega pompa? V tem je tudi nekaj strašljivo zvitega: nadležno agresivni medijski pomp je mogoče ustvariti brez vsebine.

In ko skušamo ves spremljevalni šov program le odmisliti in se posvetiti samemu albumu The Life Of Pablo, ugotovimo, da glasba ni nič manjša zmeda. Z nepovezanimi besedili, ki so pogosto le blodnjaška, in z močno preredkimi za Westa značilnimi duhovitimi egotripaškimi nesmisli. Prebliski, ko samoironično zabije žebljico na glavico, so še zmeraj tu, a se utopijo v morju diletantsko bebavih rim in zvočnega kodrlajsanja. Sam je zatrdil, da gre za »gospelovski album«. A to lahko označimo za še en »kanyeizem« ali pa »yeezyizem«. West na plošči seveda govori predvsem o sebi, a tudi če bi bil od Boga dan, to še zmeraj ne bi mogel biti gospelovski album, v samohvali pač ni nič transcendentnega. Včasih se zdi, da skuša o svoji pomembnosti prepričati bolj sebe kot poslušalca. Ne gre za klasično rapersko bahaštvo.

The Life Of Pablo bi bil lahko zaradi neverjetnega števila sodelujočih glasbenikov praznik Yeezyja in prijateljev. West ne segregira: podlage je dostavil kup zelo različnih producentov, čisto srednjetočnih in podzemnih. Zvezdnikov in mladcev. Nič manj pestro ni pri vokalistih: tu so Rihanna, Chance The Rapper, Future, Kid Cudi, The Weeknd, Ty Dolla $ign, Kendrick Lamar, Frank Ocean, André 3000 ... West to zna: zna biti arhitekt nagužvanih projektov. A tokrat mu ne znese. Vsega je preveč. Muzika slogovno skače na razne strani, konča se z bizarnim remiksom dance housa 90. let.

Tako kot je bilo manično vse okoli tega albuma, tako se zdi, da je manično tudi vse na njem. Kar Westu pade na misel, to še isti trenutek naredi. Predvsem pa mu je s to ploščo uspelo, da nam je postalo vseeno, kakšna je glasba na njej. Tako vsakodnevno nadležen je.

In je tudi »aktivist«. Belskim medijem je zabičal, naj ne komentirajo črne glasbe. Zatrdil je, da novi album nikoli ne bo dostopen pri Applu, da ne bo naprodaj. Da bo ostal ekskluzivno pri podjetju Tidal. Bolj pomembno mu je, koliko novih uporabnikov dobi eden od štirih velikih ponudnikov za poslušanje glasbe prek spleta oziroma »strimanja«, kot koliko fenov album dejansko kupi. Ali pa je Kanye West res samo tako nor, kot se dela. Manj verjetno.