J. M. Coetzee: Jezusovo otroštvo

+ + + +

Novo nebo in nova zemlja?

»Iščemo streho nad glavo, da začnemo novo življenje,« je zadnji stavek v romanu. Nasvet malega Davida, kaj naj bi rekli v nekakšnem begunskem centru v oddaljenem kraju, kamor pobegneta njegov ’boter’ in skrbnik Simón ter nadomestna mati Inés. Oba begunca od prej, iz neznanega razloga, oba že dobro nameščena, ona celo v vilo s tenisom. On je malega pobral in nekako posvojil na ladji, ker je izgubil podatke o materi in sploh vse. Ko mu jo pomaga iskati, zaradi hladu birokracije in obče brezbrižnosti nad iskanjem obupa in določi za mater prvo primerno žensko, ki jo vidi, Inés. Ta presenetljivo sprejme, se preseli k malemu v njuno stanovanje, on pa klošari v okolici pristanišča, kjer raztovarja ladje. Dokler mali, ki ga dajo v prevzgojno ustanovo, ker bojkotira pouk in je neukrotljiv, ne pobegne, onadva pa se prav tako spustita v beg pred institucijami, ki jima ga hočejo vzeti.

Coetzee, nobelovec, je kar se le da opisno škrt, zato toliko več prepušča nam in se odteguje enoznačnosti. Od kod in kam, to lahko samo ugibamo. Ves čas govorijo le o tem, da je treba pozabiti tisto prej, se čim bolj in čim prej naučiti jezika in se prilagoditi navadam dežele, v katero so prispeli. Se preimenovati, da bi čim prej pozabili. Privzeti vedenjske kode, ki so, milo rečeno, čudaške, vsaj za nas; živeti v večnem zdaj, ne imeti načrtov, požgati željo, še posebej seksualno, čeprav za tiste, ki tega niso sposobni, obstajajo nekakšni centri s posebno ponudbo, samo čakalne vrste so malo dolge. Ali vsaj nepredvidljive. Družabnost sta fuzbal in popoldansko izobraževanje, hrana kruh, mesa razen lovilcev podgan nihče ne pogreša. Vendar tudi – osnovne potrebe, prevozi, došolanje, tečaji takšni in drugačni, vse zastonj. Če zraven še malo delaš, že zato, da se ne dolgočasiš, denarja dovolj in preveč, saj ni kaj kupiti. Prebežniška Meka in vice, če že ne nebesa.

Malo vemo o Jezusovem otroštvu, razen da se je zaklepetal pred templjem z učenjaki. Zato je Davidova usoda, zapakirana pod to znamko, toliko bolj sugestivna; kot drugačen, nesposoben abstraktnega, ves čas v singularnosti, malo morda tudi avtističen, premakne mejo. Kar je bilo prej nevzdržno, naredi še bolj nevzdržno, s tem pa spodbudi spremembo. Coetzee dela na obe strani; z mučnim naštevanjem nesporazumov med priseljenci – domačinov tako rekoč ne srečamo – in popisom hladne atmosfere med njimi pokaže viharjev jeznih mrzle nove domovine. Ker je za prebežnike dobro poskrbljeno, ker imajo ne samo službe, temveč tudi prosti čas, sta hlad in odvečnost toliko večja. Za spoznanje, da je življenje kljub vsemu nekaj več, je tako potreben nekdo, ki zna sprožiti krizo, jo prignati do roba in čez. Tistega novega Coetzee, saj ni kakšen pridigar, ampak resen pisatelj, seveda ne opiše.