Cigareta in Angst

Maja Novak

4. 3. 2016  |  Mladina 9  |  Ihta

Za začetek: prav nič nisem ponosna, da kadim. Zadeva je fuj. Kadilskega kašlja sicer še nisem pridelala, zato pa, medtem ko to pišem, tipkovnico počasi, a neusmiljeno prekriva tanek sloj drobnega sivega pepela, kot da bi sredi nje bruhal majcen vulkan, to pa je, milo rečeno, grdo. Ker tako kot Mark Twain ugotavljam, da je opustitev kajenja nekaj najlažjega na svetu, saj sva oba to storila vsaj tisočkrat, in ker bi z veseljem nehala kaditi še tisoč prvič, bi prav rada pristavila lonček k javni razpravi, v kateri prevladujejo dušebrižniški toni, in podprla predlog sprememb zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki ga je prejšnji teden na novinarski konferenci predstavila Milojka Kolar Celarc – vse tiste sličice počrnelih pljuč na cigaretnih škatlicah in tako dalje –, ko bi bila prepričana, da bodo spremembe zares kaj zalegle. Pa verjetno ne bodo.

Če bi bilo državi in družbi res kaj do tega, da bi ljudje nehali kaditi, bi morali najprej odpraviti revščino. Kadilcev je precej več med revnimi kot med premožnimi, kakor je med prvimi več alkohola. Tipičen kadilec ni nekakšen mlad hipster, ki se po svetu kotalka, prilepljen na mobi – taki se raje zadevajo s Facebookom, fitnesom, športanjem in adrenalinom nasploh; tipičen kadilec je striček, kakršne srečujem v svoji soseski.

Moj košček Zelene jame se mi čedalje bolj dozdeva dežela obupa. Tu živi na kupe brezposelnih, delavcev iz najmanj privilegiranih slojev, takih v modrih pajacih, in upokojencev, ki so za tekoči trak v tovarni stopili pred kakega pol stoletja, večinoma naravnost s kmetije v kateri od drugih republik nekdanje Jugoslavije, nato za trakom čemeli 40 let, danes pa se poskušajo znajti s pokojnino, nižjo od enega samega zapitka Senka Pličaniča v Asu. Vsi ti kadijo, čeprav si spričo revščine cigaret pravzaprav sploh ne morejo privoščiti – kakor si ne morejo privoščiti vsega tistega alkohola, ki ga zlijejo po grlu, niti, če sem skrajnje cinična, toliko otrok, kot jih imajo; vendar domnevam, da siromaki ne kadijo, čeprav so siromašni, temveč prav zato, ker so siromašni. Tu svoje vloge ne igra telesna, temveč veliko hujša psihološka odvisnost od cigarete.

Verjemite mi, na revščino se spoznam iz prve roke. Revščina je moreča sivina; revščina je brezup, revščina je druga beseda za nemoč. Revščina je trajno stanje eksistencialnega obupa, brezkoristnega človeškega trpljenja, je nekakšen Angst. Ko se ti zdi, da sploh nisi več človek; ko podvomiš vase, ko se ti zdi, da nisi nič vreden in da si nič boljšega niti ne zaslužiš. Ko se ti zdi, da nenehno dežuje; ko se stene stiskajo okoli tebe in se sleherna vrata zapirajo; ko si ujet, ko lahko zgolj še čakaš na dan, ko bo vse skupaj še slabše. Pri revščini ni najhujše to, da se ne moreš tako napokati, da bi potem potreboval danes, ah, tako moderno očiščevalno dieto, niti ni najhujše to, da ne moreš sedeti na dveh stolih Ludvika XIV. hkrati, temveč na takem, ki ga je malce polomila že tvoja babica; najhujše je, da te je strah, da se gnusiš sam sebi in da se bridko zavedaš, da ne moreš ukreniti prav nič, kar bi kaj spremenilo.

Pri takem počutju cigareta pomaga. Tisti obredni trenutek, ko sežeš po njej in ukrešeš vžigalnik; tista sekunda, ko ne misliš na nič drugega, torej tudi na revščino in strah ne, tistih nekaj naslednjih minut, ko pozabiš nase in na svet in začutiš, recimo, nekakšno vprašljivo ugodje. Gre za minute pobega. To je čisti eskapizem. Zraven je tudi ščepec uporniške trme: vse drugo so mi že vzeli, cigaret pa ne dam! Še enkrat: ne trdim, da je taka strategija pozabe strašansko pametna. A če si tako reven, da si ne moreš privoščiti drugega, se pač zatečeš k temu, kar ti je pri roki.

V redu, država je pač nenasitna, a za božjo voljo, naj te nenasitnosti ne skriva pod nekakšno zlagano skrbjo za naše zdravje.

Seveda bi si kadilec za ceno nekaj škatlic cigaret lahko omislil knjigo (kadar knjigarne razprodajajo zaloge, je v njih mogoče dobiti čtivo že za peščico evrov) in pozabljal ob njej; a kaj, ko sta moje sosede iz Zelene jame šolski sistem in okolje, v katerem živijo, vrhunsko usposobila za izogibanje sleherni obliki kulture, ne da bi bili za svoj odpor do nje sami krivi; vse drugo pa jim je tako rekoč nedostopno. Škatlica cigaret stane tri evre in pol; prosim, sami izračunajte, koliko desetletij (ali stoletij) bi se moral kadilec odpovedovati hipnemu zadovoljstvu, da bi prihranil za stanovanje, avto ali vsaj za nekajdnevno potovanje po Evropi. Vsi strički iz moje soseske bi že prej pomrli. Torej raje pozabljajo nekajkrat nekaj minut na dan, kajti to ni v neki negotovi prihodnosti, to je tukaj in zdaj. S tega zornega kota bi lahko celo rekli, da je posredi nekakšna ekonomska logika, pa čeprav še tako sprevržena.

Ravnanje nas kadilcev je nespametno, a v danih družbenih okoliščinah ga s spremembami zakonodaje bržkone ni mogoče preprečiti. Bojim se, da se to tudi z raznimi akcijami ozaveščanja ne da; navsezadnje moji strički po televiziji spremljajo šport in televizor ugasnejo vsakokrat, kadar iz njega zadoni kaj takega, česar ne marajo slišati. Tudi brez poročil že natanko vedo, da so v kurcu, zakaj bi si torej kvarili že sicer slabo razpoloženje? Zato se mi čedalje bolj dozdeva, da poskušajo predlagane spremembe zakona le kozmetično olepšati hkratne poskuse države, da bi si pri ceni cigarete odrezala čim večji kos – v mislih imam seveda uvajanje licenc za prodajo tobačnih izdelkov ter ukrepe za preprečevanje ponarejanja in nezakonite trgovine z njimi, govor pa je tudi o uvedbi tobačnega centa, ki bi jih podražil. V redu, država je pač nenasitna, a za božjo voljo, naj te nenasitnosti ne skriva pod nekakšno zlagano skrbjo za naše zdravje. To je hinavsko. Ko bi ji ljudje v resnici kaj pomenili, bi poskušala postati resnično socialna in odpraviti stanje revščine, ki je razlog za nesmiselne pobege v omamo vseh vrst.