Alice Munro: Ubežnica

Skrivnosti ženskih src

Občutek je podoben kot pri Pamukovih protagonistih. Živijo v svetovih, ki so različno napredovali. Na eni strani tisti, ki se jim zdi, da mora biti vse po starem in je vsak odmik že drvenje v pogubo, vsako prizadevanje za boljše že tvegan skok v negotovost, na drugi tisti, ki bi radi kaj spremenili, pa nemočno ugotavljajo, da za kaj takšnega nimajo nobenih vzvodov, morda niti ne besednjaka, s katerim bi lahko nagovorili drugega.

Kanada, kakršno popisujeta Alice Munro, pa tudi njena rojakinja Margaret Atwood, ima svoje kulturne kode, ki ostajajo skriti pod povrhnjico, jih pa tam vsi poznajo. V nekaterih drugih zbirkah so zelo izraziti trki med bolj fundamentalističnimi in liberalnimi pogledi, gre za vzgojo srca in mladih punc, ki skrivaj kadijo ali gledajo filme kot biljeterke in brez vedenja avtoritet, ki bi kaj takega odsvetovale ali prepovedale, ali pa počnejo kaj podobnega, in je to že na meji upora.

V Ubežnici že naslovna zgodba – pravzaprav gre za novele, saj zajemajo nekatere kar vse »ljubo« življenje in preskakujejo po obdobjih in pojasnjujejo za nazaj – določi in intonira atmosfero. Na eni strani intelektualka, ki je za spremembe, na drugi nekoliko prestrašena punca, ki je čisto prehitro iz ene nefunkcionalne zveze prešla v drugo, iz ene družine v drugo, in jo je zdaj predvsem strah. Vendar raje kot svobodo izbere strah in negotovost, nekaj v značaju njenega partnerja tiho tli in je že izbruhnilo in se bo morda spet razplamtelo. Samo mogoče takrat ne bo dovolj (žrtvena) koza.

Na drugi strani intelektualke; nekaj zgodb je posvečenih helenistki, ki javno kaže radost in jo imajo zato vsi za ošabno. Ljubi Shakespeara, hodi v sosednje mesto na festival in se tam tudi zaljubi. Tam vidimo, kako natančno je sestavljen ta pripovedni svet; tipček je Črnogorec in ona, ko čaka na naslednje srečanje, mu je blizu z branjem o njegovi domovini, in tam je potem vse, od stereotipov do geografije. Vendar muhasta usoda poskrbi, da o deželi iz prve roke ne izve nič več.

Ta proza nosi pečat starinskosti, ker se dogaja na stičišču malomestnega in kmečkega, nosi spomin na krize in pomanjkanje, predvsem pa z res visoko artikuliranim popisovanjem malih ženskih usod, ki nikakor niso posebej izstopajoče in so dosledno popisane brez tolažniškega naboja, izrisuje tisto v zgodovini izgubljeno, včasih podzemno in zamolčano plat. Resnico sveta malih ljudi, ki ga veliki dogodki obidejo, kot so do njih enako brezbrižni sami. Pa vendar v njih upanje in strah ne umreta, naletita pa na skrivnostne preizkušnje; protagonistke jim tudi tokrat ne uidejo.