London je padel

zadržan

Vse se vrača, vse se plača.

Tisti, ki so pakirali film London je padel, nadaljevanje Padca Olimpa, so se vprašali: kaj bi bilo zdajle najhujše? Kaj bi bilo zdajle najšokantnejše?

Troje: prvič, če bi teroristi kakšno zahodno velemesto, recimo London, spremenili v Sirijo, drugič, če bi se izkazalo, da je na Zahodu več islamističnih teroristov kot na Bližnjem vzhodu, in tretjič, če bi islamisti ujeli ameriškega predsednika in ga potem pred kamerami – magari v živo! – obglavili. Le še britanski premier mora umreti, da se na pogrebu zberejo vsi svetovni voditelji, pa se londonske atrakcije, od Big Bena do Tower Bridga, prelevijo v ruševine, vsak drugi Britanec mutira v džihadista, ameriški predsednik – še vedno Aaron Eckhart – pa obtiči pred mačeto, tako da mora njegov telesni stražar št. 1 – še vedno Gerard Butler – nadramboizirati Ramba, nadbauerizirati Jacka Bauerja in nadtrumpizirati Donalda Trumpa, da bi izgledal kot die-hard Jason Bourne v Ugrabitvi. Film London je padel, ki ga je posnel iranski režiser Babak Najafi, je histerična oda vojni proti terorju, ameriški učinkovitosti, dronskim eksekucijam in patriotski paranoji, ki bi se zlahka prelevila v odo džihadu, če bi rimejk – oh, ali pa sequel – posnela Islamska država, znana po svojem živem smislu za imitiranje zahodne filmske estetike.