Kendrick Lamar: untitled unmastered.

+ + + +

Mediji po navadi stavijo na pompoznost. Na kratek stavek ali naslov, ki bo bralca med vsakodnevnim brskanjem po družbenih omrežjih prepričal k izjemnemu telesnemu in duševnemu naporu – kliku. Pred štirinajstimi dnevi so pisali: »Kendrick Lamar nepričakovano izdal nov album« ali pa »To je nadaljevanje nagrajenega albuma To Pimp a Butterfly«. Oboje je bilo pretiravanje. untitled unmastered. ni niti album niti ni nadaljevanje zadnjega albuma. Gre za ostanke. Za nedokončane demoposnetke. Za komade, odpadle od projekta, ki je zbudil toliko pozornosti. Na to namigujejo datumi, pripisani ob vsakem posnetku, večina jih nosi letnico ’14, torej so iz leta, v katerem je nastajala lani izdana albumska uspešnica.

Je pa plošček untitled unmastered. zares izšel povsem nepričakovano. Po nagrajevalni mrzlici, povezani s ploščo To Pimp a Butterfly, ki je lani zasedla največ medijskega prostora med vsemi raperskimi, afroameriškimi projekti, in epilogu te mrzlice, letošnji podelitvi grammyjev, kjer je album pobral še cel kup kipcev, smo od Kendricka Lamarja pričakovali premor in potem počasne, premišljene poteze, stopnjevanje do naslednjega albuma. A padel je venček novih, no, starih komadov in mediji so skočili.

untitled unmastered. je pravzaprav skicirka, zbirka posnetkov brez naslovov, brez studijskega peglanja, brez zgodbe, brez kakršnekoli promocije, brez vizualne podobe. Ima le brezzvezno, enobarvno naslovnico. A projekt je za fene mladega comptonskega raperja zanimiv iz več razlogov. Prvič, ponuja dodaten, bonusni vpogled v nastajanje mojstrovine To Pimp a Butterfly. In res, glasbeno gre za isto stvar, za studijsko džemanje prekaljenih mačkov, jazziranje, pri »ostankih« pa največkrat slišimo bas priznanega muzicista Thundercata. In (politično) angažirano, natančno rapanje. Večina teh komadov bi zlahka pristala na lanski plošči, a iz različnih razlogov pač ni. untitled unmastered. pa tudi odstira tisto, kar po navadi ostaja skrito. In to je, kako zveni projekt, preden ga »spimpajo«. Preden studijski mojstri muziko našravfajo, preden popravijo vse napakice, nerodno artikulacijo ali le barvo glasu glavne zvezde. Preden se material prilagodi tehničnim normam.

In to je glavna iluzija, čar tega nenapovedanega projekta: dobimo Lamarja brez ličenja, v surovi formi, »avtentičnega«. V še malo bolj spontani, osebni, nenašemljeni obliki.

Čeprav včasih zagode kakšno res sumljivo, kot je neposlušljivo sodelovanje s Taylor Swift, in čeprav gre pri trditvah o revolucionarnosti njegovih videospotov, nastopov na grammyjih ali preprosto njegovega zvoka za vsaj blago pretiravanje, vedno znova prepriča, da stvari dela precej po svoje. In nekaj revolucionarnega naboja očitno le je zraven, saj njegovi refreni odzvanjajo na protestih – proti policijskemu nadlegovanju in tudi proti nadlegovanju najbolj nadležnega predsedniškega kandidata na njegovih zborovanjih.