Chantal Mouffe: Agonistika; misliti svet politično

+ + + +

Politologinja, ki je zaslovela s Hegemonijo in socialistično strategijo, je od vprašanj politične hegemonije prešla h konceptu agonistike kot momenta demokracije.

Knjiga torej, ki premišljuje in nadgrajuje politične teorije. Habermas je mislil družbo kot javni kraj, na katerem antagonisti iščejo konsenz, Mouffova pa izhaja iz mnenja, da imajo različne skupine povsem nezdružljive ideje in načela. Seveda zavrača tudi komunizem kot utopijo in neuspešno prakso sobivanja različnosti. Skratka, politični tekmeci bodo vseskozi v spopadu, toda pri tem ne bodo poskušali izničiti drug drugega. Vsak si bo prizadeval za zmago svojega načela, a bo spoštoval pravico drugih do realizacije drugačnih načel. Agonistični boj je torej permanenten, konfrontacija političnih stališč pa pogoj za vitalno demokracijo. Samo če imajo državljani možnost dejavnega izražanja, jih ne bo zadela apatija, ampak bodo vseskozi dejavni.

Tako teorija. Avtorica nato preide k zgledom in praktičnim dejanjem. Tu pa se postavi na zorni kot naprednosti, ki je ne tematizira. In s tem vnaša svoje želje in upanja, kako naj bi tekla zgodovina. Ko navede vzpon le Penove, pravi: »Samo upati je, da se bo to spremenilo; da Melanchon (vodja Leve fronte) ta problem razume.« Pri tem pozabi, da dosledno izpeljana agonistika dopušča tudi potencialno prevlado grupacij, ki teoretičarki niso ljube. In zapade v horizont komunističnih režimov, ki so dopuščali samo hegemonijo svojih idej. Še bolj se ta paradoks pokaže pri kulturnih intervencijah umetnika Alfreda Jaara. Ta je pri projektu v mestu Skoghall postavil kulturni atelje, a ga je po zaprtju razstave zažgal. Pač po načelu, da meščanom ne bo vsiljeval svojih idej, ampak naj si jih izmislijo sami. In je potem navdušena, ko ga meščani čez nekaj let povabijo, naj jim zgradi stalno razstavišče. Zakaj navdušenje? Če meščani aktivno iščejo obliko svojega udejstvovanja, potem si ga lahko ustvarijo sami, ne da bi za to najeli Jaara.