Junaki

Janko Lorenci

25. 3. 2016  |  Mladina 12  |  Kolumna

Peter Prevc je nacionalni junak brez konkurence. Naredilo ga je več stvari: pravo telo, urejenost v glavi, suh humor, pravi trener, trdo delo, utečen skakalni pogon, pogum, a ne nor, ampak pod nadzorom. Krasi ga, se zdi, še lep značaj: v Planici se je neponarejeno veselil Kranjčeve zmage, se pravi svojega poraza. (No, če bi ga Kranjec premagoval redno, bi ga smeh minil.)

Slovenci nimamo veliko nacionalnih junakov, zato nam vsak dobro dene. Nekaj pogojev za njihov nastanek smo omenili že pri Prevcu. Šport je zanje nasploh najhvaležnejše gojišče. Je lahko razumljiv, ima elemente tekmovalnosti in adrenalina, ki zaigrajo na strune vsakega človeka. Ni ideološko, politično ali nazorsko razkosan kot skoraj vse drugo in tako celovit dobro deluje tudi na svoje pasivne konzumente – podvigi športnih junakov zrušijo vse običajne pregrade, povežejo vse sloje in zbrišejo vse ideologije. To je učinkovito, a zgolj sekundno nacionalno lepilo.

Če hočejo nacionalni heroji seči do zvezd, se morajo izkazati tudi mednarodno. Šele uspešno kosanje z drugimi junaki sveta jih naredi res velike. V globaliziranem svetu ni več dovolj biti prvi na vasi. In šele z uspehi na mednarodnem terenu sprožijo nacionalni junaki tudi valove patriotizma – šele takrat postanejo predstavniki nacije, naroda, države, šele takrat se identifikacija z njimi izjemno poveča – mi postanemo on/ona. Vsi smo Prevci in torej neustavljivi. In če smo, čeprav le za hip, junaki mi sami, nas tudi običajna zavist zaradi uspehov drugih ne more dajati. Vemo pa, da zvezdno obdobje plačajo z mučnim odvajanjem od bivanja na vrhu.

A tudi mednarodna uspešnost te nujno še ne naredi junaka, še zlasti, če ne deluješ na tako neproblematičnem področju, kot je šport. Živ dokaz za to je naš največji potencialni nacionalni junak na področju razmišljanja o družbi – Slavoj Žižek. Mož je v svetu priznan in slaven bistveno bolj kot doma. Malo zato, ker nastopa na napornem področju filozofije in družboslovja, še bolj zato, ker družboslovje podlega nazorskim, ideološkim, političnim delitvam. Tako se večina Slovencev za Žižka ne zmeni, delček ga časti kot boga, drugi psuje in preklinja. Vsem gre malo na živce, ker ima o Slovencih dokaj slabo mnenje. Skratka, družboslovje ni teren za nacionalne junake, znanost, umetnost itd. pa komaj kaj bolj. Slovenski politik pa po definiciji že dolgo ne more postati nacionalni junak.

Največji sovražnik, črna luknja nacionalnih junakov in vseh vrst herojev je čas. Navadno jih pokonča tako, da se sčasoma pokaže, da niso njihova dela in dejanja nič kaj prida. Tudi v tem pogledu so najodpornejši športniki – kakega Štuklja ali Cerarja čas ne uniči. Povsem neuničljivi pa tudi športniki niso: to kaže že postopno odhajanje Tine Maze iz arene čaščenih, povzročeno s tem, da je nehala tekmovati, malo pa tudi s tem, da smo z njo takrat, ko je bila še aktivna in velika, preveč trpeli. Če v porazu skomigneš z rameni ali se celo nasmehneš, ostaneš lepše in dlje v spominu.

Nasploh je z nacionalnimi junaki rado tako, kot poje Tomaž Lavrič: »Ko pridejo porazi in ko nizko pade, ga milijon pogazi.« Povsem varni pred pozabo in razkrojem so kvečjemu junaki iz zelo oddaljene preteklosti, praviloma mitološki ali pa veliki kot Prešeren, ki je tudi že bolj mit kakor pesnik. Za bolj sveže dejanske in potencialne junake pa je trda. Med nacionalnimi junaki bi morali biti mnogi partizani, če jih ne bi z idolatrijo najprej načel socializem, potem pa izbrisal demokratični kapitalizem. A ostali bodo, tudi ko bo umrl zadnji partizan. Veliki osamosvojitelji, prav tako resni kandidati za junake, so se v glavnem zagrebli sami z nečednimi dejanji ali s klavrno sedanjostjo, ki so jo pomagali ustvarjati. Približek trajnemu junaku bi lahko bil tovariš Tito, če mu ne bi propadla socializem in država.

Junake potrebujemo, jih ustvarjamo in izumljamo predvsem zato, da se lahko z njimi identificirajo posamezniki, pa tudi celotne nacije, zlasti če so zakompleksane in nesamozavestne. Junaki zbujajo tudi patriotizem, kar je v redu, saj so patrie, še vedno osnovni kolektivni dom za ljudstva in narode, brez patriotizma krhke tvorbe. Junaki nam na trenutke omogočijo, da se čutimo skupnost, in to vesela, nezagrenjena skupnost. Za hip nas vržejo iz rutine, letargije, jadikovanja, nam prinesejo trenutke navdušenja, veselja, sreče. To so dragocena darila.

A tudi junaki, ti izjemni posamezniki, potrebujejo množice navadnih ljudi. Kdo bi jim sicer priznal status junaka, jih nosil na rokah, jim prinašal slavo in včasih tudi denar. Noben znani junak ne more shajati brez anonimnih junakov vsakdanjega življenja.

Globalnih junakov pa še ni. Svet ostaja ostro razdeljen kljub globalizaciji, kljub nasilnemu lepljenju kapitalizma, kljub skupnim okoljskim grožnjam in čeprav imamo vsi dve nogi, dve roki, eno glavo in eno srce. Junak enega dela sveta je vedno nejunak ali celo sovražnik drugih delov sveta, ker pripada drugi veri, drugi rasi, drugačni razvitosti, drugim spominom in tradicijam. Po svoje presenetljivo se ta čas statusu globalnega junaka morda še najbolj približa papež Frančišek, čeprav je poglavar ene od ver, (zlorabljene) vere pa človeštvo bolj delijo kot družijo. Skoraj vesoljni junak je Frančišek zato, ker pridiga v redu stvari, pogosto proti ravnanju institucije, ki jo vodi.

Morda bo nekoč globalni junak nekdo, ki bo nekako rešil človeštvo. A takega odrešenika si ne želimo, saj bi nas torej bilo treba reševati iz še hujše godlje, v kakršni smo ta hip. V tem smislu: dol z junaki.