Mustang

za +

Zadnje poletje.

Pet mladih Turkinj, sester, Lale (Günes Sensoy), Nur (Doga Zeynep Doguslu), Selma (Tugba Sunguroglu), Ece (Elit Iscan) in Sonay (Ilayda Akdogan), se po koncu šole na plaži platonsko šali in igra z vrstniki, kar v očeh tistih, ki to gledajo, dobi razsežnost pravega seksualnega škandala.

In ker so sestre sirote, za katere je očitno preveč “permisivno” skrbela babica (po “incidentu” takoj preveri njihovo intaktnost!), jih pod svoje okrilje vzame njihov stric (Ayberk Pekcan), strogi, represivni, puritanski, ruralni, anatolski patriarh, ki točno ve, kako se ustavi “deviantne” ženske – tako, da se jih čim prej “aranžirano” poroči. Ženska potrebuje moža. Stric jih ne odpira svetu, temveč jih disciplinira (kuhanje, šivanje, pranje, nobenih telefonov in računalnikov, konec izobraževanja ipd.). Ne mojstri jih v neodvisnosti, temveč v podrejanju. Njegova hiša se prelevi v “tovarno žena,” kot pripomni najmlajša, Lale, ki lahko potem le nemočno, a vendar zrevoltirano gleda, kako sestre odhajajo v antipravljično poletje “aranžmajev”, in to brez boja, kot da niso mustangi, utelešenja girl power, igrive, frfrave, odločne, zelo moderne upornice, ki so vse to – vse neprebavljene ostanke kulturnega boja in vojne spolov, vse “aranžmaje” patriahalnega reda, vso kulturo “deviških samomorov” – že zdavnaj presegle.

Ko boste gledali Mustanga, film o petih turških sestrah, ki jih skušajo “aranžirano” poročiti, se boste spomnili na romane Jane Austen, predvsem na Prevzetnost in pristranost (1813), kjer skušajo “aranžirano” poročiti pet angleških sester – gospod Collins jih obišče prav zato, da bi si izbral eno izmed njih. Ženska potrebuje moža. Če je premožen, toliko bolje. Poroke so tu ekonomske kategorije. Nekatere punce se ženitnim aranžmajem upirajo, druge ne. Sistem je represiven, toda obenem tako utečen, naličen in gladek (starši z veseljem sodelujejo, se razume), da se zdi samoumeven in naraven. Deniz Gamze Ergüven, režiserka Mustanga, ki je večino življenja preživela v Franciji, ima do petih sester tak sestrski odnos kot Jane Austen do sester Bennet, le da se vse skupaj dogaja dobrih 250 let po Prevzetnosti in pristranosti, tako da turški ženitni sistem – sprijet s tradicijo, ki je sredi modernosti muzejsko zamrznila vse odtenke podrejanja ženske – deluje represivno in pošastno prav zato, ker je tako utečen, gladek in samoumeven. In ker je tako utečen, gladek in samoumeven, kar kliče k vdaji.

(Kinodvor)