Herman Koch: Večerja

+ + + +

Ko vse ostane v družini

»Ta občutek sramu je bil stalnica. Sram zaradi lastnih premierjev je bil tako rekoč edino čustvo, ki je gladko povezovalo vse nizozemske vlade,« pomisli o Sergeu, velikem politiku in verjetnem prvem v vladi, njegov brat ob večerji, ko se pogovarjajo o prihodnosti svojih otrok, še bolj o njihovih preteklih dejanjih in akcijah. In je vse očitneje, da bo ravnanje mularije ogrozilo ne samo Sergeevo politično kariero, mogoče celo družino in verjetno normalno integriranost odraščajnikov v družbo.

Njuna sinova, bratranca, namreč po malem čistita. Zbrcata kakšnega klošarja in se dasta na net, malo ju dajo drugi, malo pa ju predvajajo, posnetke nadzorne kamere ob bankomatih, kar osrednji mediji. Anonimna, ampak popularna, dovolj razloga za ponos staršev, če se ne bi strah pred razkritjem pokril s tistim pred kaznovalnimi ustanovami.

Koch začne s hranjenjem, našteva fine jedi, ki z blagozvočnimi imeni, kasneje pa tudi s praznino med njimi na krožniku opozarjajo, da to ni kuhinja za vsak žep ali vsak okus. Vendar je podobno kot popisi tiska na vizitkah ali frizur ali restavracij iz Ameriškega psiha B. E. Ellisa ta kuliserija postavljena samo zato, da jo postopno odmika in podira. Da pokaže bes in nemoč vladajoče elite, ko se mora pretvarjati, in tokrat ji to ne uspeva najbolje. Štorija, ki jih pesti, je sicer iz drugega štosa kot von Trierjevo Praznovanje, ima pa prav tako povezavo z vzgojo. In malo z dednostjo; ko brata iz prosvete nekajkrat zanese, da se mu zdi vojna osnovna higiena sveta, pri čemer zamolči, da si pogosto predstavlja svojo roko, ki maliči obraz bližnjika, mu diagnosticirajo nekaj dednega. Noče govoriti preveč, saj ima pravico do zasebnosti. Vidimo pa, da je za takšne bolj iztrebljevalne metode, da se mu zdi zgodovina brez vojn in velikih bitk dolgočasna, ukrepanje proti vsem tistim, ki neupravičeno poseljujejo ta planet ali verjamejo v nekakšne sionistične utopije, pa vse nujnejše. Kar se zdi najprej malo zoprno in sarkastično komentiranje in nasprotovanje, se vse bolj kaže kot princip, ki samo čaka na pozunanjenje.

Koch začne z intimo, da bi jo razbil. Z idiličnim družinskim posvetom, ki pokaže, kako skrivnost, ko se osvobodi, ne osvobaja, temveč kot snežna kepa nezadržno pobira na svoji poti vse, kar srce si sladkega obeta. Jasno, pri sladici se že močno zatakne in Večerja postane indikator, ki pokaže, da tudi v nekdaj zgledno strpni družbi, kot je nizozemska, pod površino tli in vre. Odličen in odločen, s spretnim zadrževanjem in natančnim in postopnim doziranjem podatkov spisan roman, ki ni brez dramatične napetosti. Uvod v katarzo, ki jo lahko prinese samo dramatično razelektrenje, čeprav ga niti ob koncu še ni na vidiku, nasprotno, pogrezanje se nadaljuje.