Kongres

Janko Lorenci

1. 4. 2016  |  Mladina 13  |  Kolumna

Kongres IDS, ki bo v soboto, 9. aprila, je pomemben za prihodnost stranke in celotne slovenske politike. Na njem se bo odločalo o dvojem: o morebitni združitvi IDS, Trsa in DSD v enotno stranko in o tem, kdo bo poslej vodil IDS – Mesec ali kdo drug.

Na kongresu se bo zelo verjetno sprostil konflikt, ki že dolgo najeda stranko. IDS formalnih frakcij nima, obstajajo pa tri struje. Prva, ki ji pripadata Mesec in vsa poslanska skupina, se zavzema za združitev v enotno stranko. Druga pravi, da je za to še prezgodaj. Ti dve struji sta približno enako močni. Tretja, recimo ji puristi, zahteva, da IDS na prihodnje volitve odkoraka samostojno, češ da ji sodelovanje v tridelni ZL kvari socialistično dušo.

Načelno vprašanje o združitvi je zastrupljeno s podtalno vojno za notranjo prevlado. Nekateri člani bi radi zasedli Mesečev položaj. Očitno mora ta mlada stranka prehoditi nemirno pot notranjega razčiščevanja in konsolidacije, kakršno imajo za sabo že vse stranke t. i. nove levice.

Izid kongresa ni povsem predvidljiv. Dejstvo je, da je Mesec za strankino volilno privlačnost tako rekoč nepogrešljiv. Je ta čas najobetavnejši in hkrati najbolj alternativen politik v Sloveniji. Zdaj je že kar preverjen, velja za borca, osebno se, pravijo, kljub voditeljstvu ni spremenil, je realist, ki pa ni izdal socializma, zapisanega v program. Ima tudi bistveno širše obzorje kot velika večina naših znanih politikov.

Hipotetično ga lahko na kongresu doleti poraz, če ne bo znova izvoljen za prvega moža stranke in če bi večina hkrati zavrnila združitev triglave ZL v eno stranko. Domnevamo, da bi v takem primeru stranko zapustil, in to bi najbrž pomenilo njen nagli zaton. Mogoče je tudi, da dobi veliko osebno podporo, ne pa dovolj glasov za združitev. Tak razplet bi, če bi se Mesec z njim sprijaznil, pomenil nadaljevanje notranje nestabilnosti. A najverjetnejši razplet se zdi tak: večinska podpora Mesecu in združitvi. V tem primeru bi utegnili »puristi« stranko zapustiti. Kakorkoli, Mesecu vsekakor ostaja možnost, da skupaj s privrženci ustanovi novo stranko in se potem poveže s Trsom in DSD ali pa skupaj z njima takoj postavi na noge povsem novo stranko in postane njen prvak.

Dilema delovati znotraj sistema ali ne, pa tudi kako delovati, ni namišljena. Sodelovanje v praktični politiki te do neke mere sili v nenačelnost. Vendar lahko znotraj sistema kaj tudi premakneš. Če ostaneš v klinično čisti revolucionarni preži, boš premaknil malo ali nič. To je v bistvu nesamozavestna in neproduktivna drža, ki vodi zgolj v opazovanje dogajanja in čakanje, da bodo razmere postale zrele za prevrat. Produktivna drža je drugačna: izrabi demokracijo, dokler je še in kolikor je je še. Preobrazba sistema ostane cilj, vmes skušaš odpravljati njegove anomalije. In ne zastopaš zgolj srednjega razreda, kot to v glavnem počneta etablirana levica in sredina, ampak tudi nižje sloje. Ti, brez predstavnika v politiki, tudi zato vedno bolj poslušajo skrajno desnico.

Slovenija zelo potrebuje živo in močno ZL. Etablirana politika vodi državo v postopno pogrezanje in, podobno kot nekoč komunisti, zatrjuje – ali pa tako deluje –, da za vladajočo ureditev (neoliberalizem) ni alternative. ZL zase ne trdi, da zanjo ni alternative, a je za zdaj edina nosilka alternative glede tekoče politike (to kaže njeno delovanje v parlamentu) in tudi glede končnega cilja. Močna alternativa je prav tako pogoj za to, da druge stranke že zaradi njenega obstoja postanejo občutljivejše za zahteve večine. Spomnimo se analogije na globalni ravni: kapitalizem se je naglo povampiril, potem ko je propadla SZ kot alternativni (sicer zanič) sistem.

Povsem mogoče je, da bo ZL pri sestavljanju vsake za silo spodobne koalicije po volitvah (SDS v njej seveda ne more biti) postala jeziček na tehtnici. Njena moč bi se tako zelo povečala. Če bi stopila v oblastno sfero, bi lahko (bi morala) sklenila marsikak kompromis, enega pa nikakor; socializmu kot praksi reformiranja zdaj in kot cilju, kot sistematičnemu trudu za postopno razgradnjo kapitalizma se ne sme odpovedati. Brez socializma, ki je njena izrazita specifika, je zdaj sploh ne bi bilo v parlamentu in brez njega tudi ne more rasti, saj bi bila preveč podobna strankam statusa quo.

Socializem ni več strašilo celo v Ameriki in Angliji, domovinah radikalnega kapitalizma (neoliberalizma). Res, zakaj slepo, fatalistično podpirati kapitalizem? Ker proizvaja vedno večjo neenakost in množično revščino? Ker ustvarja vedno nove krize, posredno tudi begunsko in terorizem? Ker vedno bolj požira demokracijo in – to je enako hudo ali hujše – okolje? Povsem jasno je, da zaradi svoje notranje logike (imperativ dobička in rasti) in njenih posledic dolgoročno ne more preživeti, saj preveč uničuje družbo in naravo. A dokler bo vladal in brcal, bo delal življenje velike večine ljudi vedno napornejše, vedno bolj konfliktno in nevarno. Postajal bo čedalje hujša civilizacijska ali zaradi poškodb okolja kar eksistenčna grožnja. Ogrozil bo, čeprav zaprte v gete, tudi bogate in vplivne.

Tako gledano je socializem s svojo izrecno postopnostjo mirno, etapno, nerevolucionarno pripravljanje terena za postkapitalizem. V bistvu gre za obrambno reakcijo na pogubni srk sedanjega sistema. Tudi zato je treba idejo socializma (še v marsičem nedoločno) ohranjati živo, jo dodelovati, ne pa se je bati. Prihodnost pripada nečemu, kar bo blizu socializmu in demokratično ali pa do konca surovo, ekstremistično in totalitarno. Oboje po malem tekmuje že zdaj.