Nemoč

Maja Novak

1. 4. 2016  |  Mladina 13  |  Ihta

Tako lepo kolumno sem nameravala napisati! O Planici – res bi izšla šele 14 dni po dogodku, ampak nič hudega, saj se je tudi rep medijske in javne pozornosti vlekel za prireditvijo skoraj dva tedna, da je bilo že prav smešno. Sploh pa sem nameravala razpredati prav o tem, zakaj tolikšno navdušenje javnosti, zakaj imamo Slovenci in zakaj ima ves svet tako rad šport vseh vrst, strašansko pametna sem nameravala biti, potem pa se je zgodil Bruselj.

Vsak pravoverni kolumnist mora kajpak zapisati kakšno besedo o bruseljskih terorističnih napadih, spodobi se in pravično je, in naj bodo kolumnistove besede in misli, ki jih prelije na papir, še tako iskrene, še tako resno mišljene, si nazadnje ne more kaj, da ne bi posumil, da je na njegovem pisanju nekaj zlaganega, nekaj hinavskega, ko pa piše o tem, o čemer so že pisali vsi drugi.

Tista moja prvotna kolumna pa je bila tako lepa! – v njej sem nameravala zatrditi, da je obsedenost s športom, kakršno izpričujeta oba, povprečen angleški nogometni navijač in povprečen obiskovalec Planice, pravzaprav izraz njune nemoči, da bi karkoli dosegla v resničnem življenju. Kajti takle planiški obiskovalec, takle konzument piva in goveje glasbe, ki spremlja skoke, takle nosilec transparentov, takle prepevalec himne in vihralec s slovensko zastavo ne more narediti prav nič, da bi se kaj spremenilo v državi, s katere zastavo maha. Svojega gmotnega in socialnega položaja ne more izboljšati, saj se je pretočnost med revnejšimi in bogatejšimi sloji zmanjšala skoraj na ničlo; ničesar ne more ukreniti glede korupcije v politiki, gospodarstvu in med univerzitetnimi profesorji; z ničimer ne more poskrbeti, da bolniki na šempetrski urgenci ne bi umirali zaradi smejalnega plina. Še glede beguncev ne more ukreniti ničesar, presneto, čeprav bi verjetno prav takle planičar z največjim veseljem zavihal rokave in jih nagnal v rodni kraj. Naš planičar je na vseh področjih življenja docela nemočen; zato pa lahko navija.

Navija strastno, iz globin duše, srca in trebuha, in ker tako doživeto pretaka solze ob porazih naših športnikov in tako vihravo slavi njihove zmage, ker v oboje investira tolikšen čustveni vložek, se mu slej ko prej zazdi, da je to nekakšno delo. Zazdi se mu, da je za dosežke planiških skakalcev in slovenske nogometne reprezentance sam nekaj naredil, da so to torej njegovi dosežki, čeprav v vsem svojem življenju ni bil skočil niti s pručke niti pet minut treniral niti se ni čemu odpovedal. Vseeno pa ima končno občutek, da je sam, on osebno, v nečem uspešen, in tisti občutek nemoči se vsaj za nekaj dni potuhne v kotu, do naslednje priložnosti. Šport je pravzaprav zdravilo za občutek nemoči in s tem navsezadnje ni prav nič narobe. Kruha in iger; če je manj kruha, naj bo vsaj več iger, in če kruha sploh nimamo, jejmo potico.

Občutek nemoči se poglablja, vse naše roke so zvezane, in da ne bi docela znoreli, bomo očitno potrebovali še več športa.

Tako kolumno sem torej nameravala napisati, pa je nisem. Ampak zdaj, ko naj bi namesto te pisala tisto o Bruslju, se sprašujem – ali ni občutek nemoči za nameček točno tisto, kar nas navda po slehernem terorističnem napadu? Ali si ne bi teroristi, ko bi racionalno razmišljali, mogli želeti prav tega, da se ob njihovih dejanjih ne počutijo nemočne le države in vlade, temveč tudi sleherni od nas? Sleherni od nas ne le da sedi na tempirani bombi begunske krize, na pragu tretje svetovne vojne, na pragu nove gospodarske krize, ki se že napoveduje na obzorju, temveč je hkrati potencialna žrtev terorističnega napada. Vsak od nas mora pač kdaj pa kdaj na kako sredstvo javnega prevoza. In tudi glede tega nihče med nami ne more narediti ničesar, kot večinoma ne more narediti skoraj nič, da bi prekarno zaposlitev zamenjal za redno službo ali prišel do stanovanja. Občutek nemoči se poglablja, vse naše roke so zvezane, in da ne bi docela znoreli, bomo očitno potrebovali še več športa.

Ampak ob tem si ne morem kaj, da se ne bi vprašala še nečesa – če zadeve presojamo z zornega kota svojega dobrega psihičnega počutja in nenačetega duševnega zdravja, če si za merilo teh dveh postavimo občutek, da živimo v stabilnih razmerah in da smo kolikor toliko varni, ali država dela kaj takega, česar ne delajo teroristi? Tako kot oni nam tudi država daje ob slehernem koraku vedeti, da smo nemočni. To nam kaže z nenehnim krčenjem socialnih pravic in pravic iz dela ter s prenagljenimi, nepremišljenimi reformami, kakršna je bila hlastna reorganizacija urgentnih služb v zdravstvu, ki se je v Šempetru končala, kot se je pač končala; težko si je predstavljati, da ne bo enako nepremišljeno in počez izpeljana tudi napovedana reforma pokojninskega sistema. Država nam dokazuje, kako zvezane roke imamo, tudi z neodzivnostjo svojih funkcionarjev na sleherni poziv po odstopu, in kadar jo opazujemo, kako na naših mejah za drag davkoplačevalski denar najprej postavlja, nato pa odstranjuje žico z rezili, se ob tem lahko kislo nasmehnemo (navsezadnje žica ni prva jama brez dna, v katero smo po nepotrebnem zmetali to, kar smo zaslužili z delom), vseeno pa nam ostane spoznanje, da nas pri vsem tem nikoli ni nihče nič vprašal.

Država, kakršno imamo in kakršne imajo, po pravici rečeno, povsod drugod po svetu, je nekakšen terorist, le da drugače od nje tisti pravi teroristi ne udarijo vsak dan. In zdi se, da proti temu ni mogoče narediti ničesar, samo istovetimo se lahko s svojimi športniki, da bi se potolažili. No ja. Sčasoma bom planičarje celo začela razumeti, čeprav se jih bom tudi v prihodnje izogibala v velikem loku. (Ob planiških dneh že zdavnaj ne hodim več na vlake, ki vozijo skozi Jesenice.) Seveda pa bi bilo lepo, ko bi v zvezi s svojimi težavami začeli vsaj razmišljati o alternativnih rešitvah. Navsezadnje ne morejo izgubiti ničesar razen okovov.