Branko Cestnik

Tudi v Sloveniji moramo najti to moč.«

»Ko se pojavi preveč nor politik, se mora ljudstvo znati od njega odlepiti.

Branko Cestnik je koordinator zadnjega programskega načrta katoliške cerkve v Sloveniji, v kateri poskuša ta, po bankrotu mariborske nadškofije, najti novo smer. Je pater klaretinec, bivši kandidat za celjskega ali mariborskega škofa, sicer pa zadnjih štirinajst let župnik na Frankolovem. Tja je prišel po dolgotrajnem šolanju v tujini. Živel je v Italiji, predvsem v Rimu, pa tudi v Španiji, v Madridu, in Nemčiji, kjer je pomagal pri integraciji beguncev leta prej, preden so ti v večjem številu prišli v Slovenijo. Na podlagi teh izkušenj je tudi zaslovel s svojimi zapisi in komentarji na internetu. Z njim smo se zato pogovarjali predvsem o prenovi slovenske cerkve in njenem morebiti novem odnosu do politike.

Kako bi opisali današnji čas? Mnogi pravijo, da ljudi preveva strah.

Bolj kot strah bi današnji duh časa opisal z besedo negotovost. Negotovost, ki je pogojena tudi s predhodnim obdobjem prevelikega optimizma.

Katera pot je potem prava? Vidimo, da odgovorov še ni na obzorju in da se politika ali ljudje polarizirajo.

Evropa temelji na tradiciji humanizma, kar pomeni, da so Evropejci vedno znali dobro premisliti položaj in iz nekih skrajnosti izbrati sredinsko pot, ne da bi se prepustili prevladi trenutnih čustev. Strah povzročajo spremembe, na katere nismo računali. To je gospodarska kriza ali pa priseljevanje oziroma begunska kriza. A te spremembe je treba tudi vzeti s kančkom stare modrosti, ki pravi, da je vse slabo tudi za nekaj dobro. Na tem je treba graditi. Je priseljevanje res slabo? Če je slabo, potem tudi mi ne bi smeli biti tukaj, kamor smo se priselili v šestem stoletju. Zato pričakujem, da bo tudi tokrat v Evropi prevladala humanistična tradicija in da ne bomo iskali ne utopičnih ne prestrašenih rešitev.

Skupna točka teh sprememb, od gospodarske krize do preseljevanja narodov, je razpadanje skupnosti. Intelektualci, kot je recimo Rastko Močnik, zato danes menijo, da lahko v teh kriznih razmerah probleme, kot je integracija beguncev, reši le še cerkev. Politične stranke so šibke, sindikati izgubljajo moč, le še cerkev ima v Evropi na terenu kapilarno mrežo ljudi. Se strinjate?

Strinjam se, da zna cerkev v takšnih razmerah odigrati povezovalno vlogo. Ne rečem sicer, da tudi znotraj cerkve ni ljudi, ki bi bili prestrašeni ali ki bi se bali sprememb. A če ljudje držijo skupaj, če skupaj premišljujejo, lažje dosežejo kritično maso, ki je potrebna, da stopiš naprej. Septembra smo recimo v Vrbju pri Celju organizirali izobraževanje sodelavcev Karitasa, na katerem je predaval Vael Hanuna, Palestinec iz Sirije, po mami Slovenec. Razlagal je, kdo so begunci, kako se odločajo za pot, kako gredo od doma, kako naberejo denar in podobno. Ko je vse razložil, so ljudje malce pobesneli, češ, saj nas bodo preplavili, zakaj je med begunci toliko mladih moških, in tako naprej. Ampak potem je predavatelj še dodatno odgovoril na ta odprta vprašanja in ti ljudje, ki načeloma čutijo moralno dolžnost pomagati, so, kolikor vem, postali eni najboljših prostovoljcev na meji. Bili so torej sposobni stopiti skupaj. In to je ta moč cerkve, ki deluje skozi mehanizem pripadnosti in moralnega čuta.

Bi Sloveniji to priseljevanje, kot neke vrste terapija, celo pomagalo pri razgradnji najrazličnejših predsodkov?

Sam sem več kot desetletje živel v velikih mestih na zahodu Evrope, kjer je normalno, da imaš za soseda temnopoltega, s katerim piješ kavo. Ker je v Sloveniji teh interakcij premalo, je več tudi strahu. Papež Frančišek zato vztraja pri kulturi srečanja. Včasih se komu zdi, da papež preveč navija za begunce, a eno je humanitarni, evangeljski vidik, da samo zaradi strahu pred neznanim ne smemo zanemariti pomoči tujcu, drug pa je vidik srečanja: če se bosta dva srečala in se pogovorila, bo iz tega nastalo nekaj dobrega. Napetosti, ki obstajajo na daljavo, ob srečanju popustijo. Problem je v tem, da zdaj ta kultura srečanja izginja celo tam, kjer je nekoč že obstajala. V Milanu, kjer so pred dvajsetimi leti že obstajale normalne vezi med priseljenci in domačini, se zdaj nekatere skupine zapirajo vase.

Ni toliko pomembno, katera od dveh strank bo imela krščanski glas, kot to, da bi krščanskodemokratska ideja polzela s sredinskih pozicij preveč na desno, v populizem in operiranje z ljudskim strahom.

Kako pa potem gledate na množenje gibanj, ki si želijo cerkev prilastiti? V mislih imam recimo gibanje Pegida, ki širi sovraštvo in maha s križem.

Ljudje se vse bolj zavedajo, tako kot ste vi omenili Močnika, te kohezivne moči religije. Tudi pripadniki Pegide, ki izhajajo iz Saške, nekoč ene najbolj ateističnih regij Nemčije, so zdaj odkrili cerkev. To, da kdo maha s križem, s to staro identiteto Evrope, me sicer veseli. Me pa ne veseli, ko kdo religijo zlorablja za manipulacijo, za širjenje fanatizma, sovraštva do tujcev, iskanje večnega nasprotnika, Saracena, Otomana ali kogarkoli že.

Tudi v Sloveniji?

V Sloveniji sicer tako organiziranega gibanja, kot je nemška Pegida, ni, lahko pa tudi tukaj vidimo, kako desnica pritiska na cerkev, češ, kdaj se bo cerkev streznila, opravila svojo obrambno nalogo, kdaj nas bo poklicala na barikade in tako naprej. To sem doživel tudi sam. Mene osebno se je recimo prijel glas do beguncev ali tujcev popustljivega duhovnika, zaradi česar dobim kdaj tudi kakšno agresivno sporočilo, češ da bi moral bolj skrbeti za katoliško identiteto naše nacije in podobno.

V Sloveniji se zdaj za simpatije vernikov borita dve stranki na desnici. Katera bo zmagala?

Krščanskodemokratska ideja je nekaj častitljivega. Je del evropske demokratične tradicije. A po svoji naturi je nekaj tipično sredinskega. Ko je italijanska krščanska demokracija v zgodnjih devetdesetih razpadla, je razpadla na levi in desni del. Sedanji italijanski premier Matteo Renzi prihaja recimo iz levega krščansko demokratičnega polja, Berlusconi pa je okrog sebe zbiral desno čuteče kristjane. Ni toliko pomembno, katera od dveh strank bo imela krščanski glas, kot to, da bi krščanskodemokratska ideja, ki živi v strankah, spolzela iz sredinskih pozicij preveč na desno, v populizem in operiranjem z ljudskim strahom, češ da utegne Evropa izgubiti krščansko identiteto, da se bo islamizirala in podobno. Strah me je, da bodo politiki, ki so tega vešči, začeli s cerkvijo manipulirati. S tega vidika jih je treba razkrinkati in se tem metodam zoperstaviti. Svoboda cerkve namreč ni politična zadeva.

Kdo pa danes v Sloveniji s cerkvijo najbolj manipulira?

Izprašati je treba predvsem stranko SDS. SDS je kot stranka globoko vstopila v krščanski prostor. Veliko duhovnikov tudi voli SDS, ki se je iz neke socialdemokratske stranke v devetdesetih spremenila v današnjo nacionalno desnico, ki se poskuša spojiti s krščanstvom. Načeloma so ti stiki pozitivni, ne zdi pa se mi prav, če želi kdo družbeni potencial religije uporabiti za svoje politične cilje. Tukaj se je treba zoperstaviti vsakemu politiku.

Čeprav ste tudi vi sami v nekem trenutku dejali, da ste volivec SDS.

Kot duhovnik nerad govorim o politiki, ker to ni moje poslanstvo. Sem pa bil sprovociran. Na svojem blogu sem namreč zapisal, da je Janez Janša svoje naredil in da bi se moral posloviti od politike. Temu so sledili tako hudi in tako žaljivi osebni napadi name, da sem v nekem trenutku komentatorjem odgovoril, ja, na zadnjih volitvah sem tudi jaz volil Janšo.

Zakaj bi moral Janša oditi?

V cerkvi imamo naslednje pravilo: Četudi nisi kriv, a je fara prišla zaradi tebe v razkol in se zaradi tebe prepira, kar se začenja poznati tudi pri tvojem verskem poslanstvu, moraš iz fare oditi. In sicer zaradi same skupnosti, v kateri si postal predmet spora. V takšnem trenutku se je treba umakniti, da skupnost položaj sama reši z nekim novim voditeljem. Janša je v vidnem polju politike postal osrednji lik Slovenije, do katerega se vsi opredeljujemo kot do nekakšnega mesije. Zato včasih rečem v ironičnem smislu: Janša bi moral oditi že zaradi nas, ker smo z njegovim likom psihološko prehudo obremenjeni. Tako rekoč bi se nas moral usmiliti.

Kako je sploh mogoče ustaviti norega politika, ki mu, recimo pri vzbujanju sovraštva ali pri veri v teorije zarote, sledijo mnogi? Saj si ljudje očitno takšnega voditelja želijo.

Izraz nori politik je lahko žaljiv. Zase tudi nočem reči, da sem na zadnjih volitvah volil norega politika. A ostanimo pri tem izrazu, da se bolje razumemo. Nori politik ima poseben položaj. Ker je nor, ima čustveno moč nad ljudmi, upa si, česar si ljudje ne upajo, pove nekaj jasno, ko so ljudje v dvomih, naredi korak naprej in ljudje mu sledijo. Veliki teolog Dietrich Bonhoeffer, protestantski pastor, ki so ga nacisti obesili, ker je bil udeležen v zaroti proti Hitlerju, je že leta 1934 zapisal, češ, mi se moramo spreobrniti, ne Hitler. Bonhoeffer je seveda že tedaj razumel, kam gre nemški narod, navdušen nad karizmo liderja. Politik je lahko nor, njega je težko spreobrniti, a mi ne smemo za njim zbezljati, mi se moramo ustaviti. Ko se pojavi preveč nor politik, se mora ljudstvo znati od njega odlepiti. Tudi v Sloveniji moramo najti to moč. Problem je le, ker nimamo dolge demokratične tradicije. V Italiji sem videl, da znajo to ljudje bolje narediti. Liderji padejo, ljudje gredo naprej.

Strah vas je, pravite, da bo šla cerkev preveč na desno. Toda obstajajo države, celi kontinenti, kot sta Južna in Srednja Amerika, od koder prihaja tudi novi papež, kjer je krščanstvo povezano z levico. Zakaj se v Sloveniji cerkev ves čas tako naslanja na desnico? Če pogledamo ekonomske programe SDS ali pa NSi, lahko vidimo, da so ti popolnoma neoliberalni, da zagovarjajo individualno odgovornost, ne pa solidarnosti, za katero naj bi stala cerkev.

Politično se kristjani običajno umeščamo na sredino. Italijanski politik Alcide De Gasperi, prvi mož povojne italijanske krščanske demokracije, ki je zdaj celo kandidat za blaženega, je krščansko politiko umestil na levo sredino, s sposobnostjo pogovora z desnico. Krščanstvo naj bi torej po De Gasperiju sodilo na levo sredino. Če pogledamo Slovenijo, od Kreka naprej, bi to linijo našli tudi v našem prostoru. Zadružništvo recimo in ideje skupne odgovornosti za ekonomijo so rasle v krščanskih krogih. Slovenska cerkev se nikoli ni zgodovinsko povezovala z nekakšnimi bogatimi sloji, z liberalno ideologijo, ki je nekoč seveda bila nemška. Naša cerkev je bila vedno ljudska ali kmečka in ni bila v ekonomskopolitičnem smislu nikoli desna. Je pa v spopadu s komunizmom začela dobivati identiteto antikomunistične tvorbe. In ta antikomunizem je začel postajati njena identiteta, ki se je z državljansko vojno in poboji le še bolj potrdila.

SDS je kot stranka globoko vstopila v krščanski prostor … Načeloma so ti stiki pozitivni, ne zdi pa se mi prav, če želi nekdo družbeni potencial religije uporabiti za svoje politične cilje.

Naša cerkev je torej leva?

V resnici bi v njej našli precej levičarskega, ima pa problem s svojo zgodovinsko identiteto. Ta je antilevičarska. A svoje identitete ne moreš definirati negativno, kot anti. Sem Branko Cestnik, jaz nisem anti-Borut Mekina. Prepričan sem, da je refleks antikomunizma velika cokla, ki ovira našo cerkev. Saj politično sem tudi jaz antifašist in antikomunist, ne morem pa svoje krščanske identitete videti zgolj v smislu borca ali viteza proti komunizmu. Na podlagi teh pozicij je potem slovensko katolištvo šlo v smeri nacionalne desnice. Navadno ljudje v Sloveniji rečejo: sem desničar in kristjan. Zakaj pravzaprav?

Eden zadnjih velikih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so poskušali povezati levico in cerkev, je bil škof Vekoslav Grmič. Ali on predstavlja v Sloveniji to drugo, alternativno tradicijo?

O tem bo verjetno moralo svoje reči še zgodovinopisje. Vse kaže, da je papež Pavel VI., ki je bil zelo dialoški človek, že konec 60. let načrtno iskal možnosti za dialog med cerkvijo in marksizmom. In ta prostor je bila zanj Jugoslavija, ker ni bila za železno zaveso. Znotraj Jugoslavije je očitno padla odločitev, da do dialoga pride v Sloveniji – Hrvaška je namreč imela za seboj še težjo zgodbo kot Slovenija. Ne vemo zagotovo, ali je spodbuda Grmiču prišla neposredno iz Vatikana, da se je začel pogovarjati z marksisti. Je pa dejstvo, da je v sedemdesetih letih prišlo do prvih srečanj med teologi in marksisti, ki so imela zelo velik odmev. Glavni protagonist tega procesa je bil Grmič, sam sicer dogmatik. Zakaj je po tem obdobju odšel na obrobje, stran od cerkvene hierarhije, ostaja vprašanje. Vsi njemu podobni liki, tudi Kocbek, kot lik katoličana, ki gre v dialog z levico, so tukaj na neki način tragični, zaradi česar jih je težko enoznačno oceniti.

Če smo konkretni: uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) v Sloveniji predlaga levica. Predstavljam si, da bi cerkev vendarle morala podpirati UTD. Drži?

Koncept univerzalnega temeljnega dohodka je na neki način zapisan že v Apostolskih delih, kjer je opisana prva krščanska skupnost, v kateri je bilo vsakomur dano, kar je potreboval. A ker je danes to idejo skuhala levica, smo seveda mi proti. To je posledica naše antiidentitete. Če bi UTD slučajno izšel v kakšni papeževi encikliki, bi to bila naša bandera, češ, ja, za to si mi, kristjani, prizadevamo. Mislim sicer, da bo s papežem Frančiškom cerkev veliko lažje dihala. Po eni strani, ker ga je težko določiti kot levo desnega, po drugi pa zato, ker on pravi, da je evangelij na strani malih ljudi. Papež je zagovornik oblike teologije ljudstva, ki pri nas v Evropi še ni dobro poznana.

Vam je blizu?

Zelo. Dolgo časa sem čakal, da bo prišel kdo takšen, kot je on.

Zdi se namreč, da mnogim vidnim predstavnikom naše cerkve ta papež ni po godu. Lahko se spomnimo strupenih izjav Štuheca o papežu.

Da, tudi v Sloveniji nekateri Frančiška ne marajo. Kakšni skrajneži celo pravijo, da ni pravi papež. Drugi so enostavno kritični do njega, saj se s svojim slogom kar sam ponuja v kritiko. Štuhec spada bolj med te. Te dni, na primer, pravijo – to sem sicer prebral v tujini –, da ko on umiva noge muslimanom, ti ubijajo kristjane. Ampak prav to je ta paradoks, ki ga uči evangelij in ki si ga Frančišek upa na tak šokanten način živeti.

V zadnjem obdobju ste postali znani zaradi svojih preteklih izkušenj z begunci, ki ste jih dobili z bivanjem in delom v Italiji. Ste zadovoljni z odzivom naših škofov do tega problema? Ali niso poskušali zrelativizirati papeževih besed, češ da je treba graditi mostove?

Mislim, da je slovenski cerkvi glede beguncev težko karkoli očitati. Da, tudi katoličani so bili prestrašeni, na kar je letela tista izjava škofa Štumpfa, da se pri begunski problematiki zanemarja varnostni vidik. A sem sem bral tudi drugačno kritiko. Recimo odzive dela javnosti, da je cerkev izdala desnico, ker na raznih manifestacijah ni bilo teologov, duhovnikov ali nun; nekatere nune so seveda bile pri beguncih. Nekateri na levi pa so poskušali cerkvi vnaprej nalepiti etiketo nacionalistične cerkve, ki pa se nato kot taka v praksi, ko so begunci prišli, ni pokazala. S Karitasom sodelujejo predvsem mlajši upokojenci, ki tudi ne potrebujejo afirmacije medijev. Šli so, opravili svoje, pa če jih je kdo slikal ali ne.

Do prave preizkušnje še verjetno ni prišlo. V naših sosednjih deželah, v Avstriji ali Italiji, morajo posamezne fare begunce vključevati v lokalno življenje.

To je res, pri nas se begunci še niso razpršili po teritoriju. A mene tega ni strah, sam sem to že doživel. V Milanu smo recimo veroučno učilnico spremenili v bivalne prostore za eno begunsko družino. Pri tem je pomagala vsa župnija, ki jim je uredila stanovanje in službe. Res pa je, da je bila to armenska družina. Če bi šlo za muslimansko družino, bi bil zaradi močnih verskih predsodkov ves proces verjetno težji. Vendarle gre pri krščanstvu in islamu za dve različni religiji, ki med seboj tekmujeta.

Janša bi moral oditi že zaradi nas, ker smo z njegovim likom psihološko prehudo obremenjeni. Tako rekoč bi se nas moral usmiliti.

Je pa tudi res, da imata ti dve religiji iste korenine.

Ko sem sam delal v begunskih centrih, smo imeli tudi kakšno skupno molitev. Sprva smo kristjani prebrali kak psalm iz Stare zaveze, potem so muslimani prebrali kakšno svojo suro. Seveda smo oboji pri tem morali paziti drug na drugega. Ne bi bilo recimo primerno, če bi mi molili k Sveti trojici, ni pa bilo težav, ko smo vsi molili starozavezne molitve k enemu Bogu. Tako smo si ustvarili nekaj lepih večerov. Religije danes niso samo vir napetosti, lahko so tudi vir miru. Ali kot mi je nekdo povedal: Včasih so bili dobri misijonarji tisti, ki so znali prepričati, potem tisti, ki so znali graditi bolnice in vodnjake, tak je naš Opeka, danes pa so najboljši tisti, ki so sposobni medverskega dialoga. Toda medverskega dialoga se lahko naučiš le, če imaš stike z drugačnimi. In smo spet tam. Ne se bati srečanja, pravi Frančišek.

Pomagali ste napisati zadnji programski načrt katoliške cerkve v Sloveniji. Kaj je pravzaprav danes cilj evangelizacije? Da čim več ljudi hodi v cerkev? Da prispeva denar? Da ponavlja molitve?

Naša največja napaka bo, če bomo poskušali ustvarjati svoje klone. Razumevanje pojmov pastorala in evangelizacija pri nemalo katoličanih žal gre danes še vedno v smeri kloniranje samega sebe. Mnogi še vedno mislijo, da če se bodo vsi ljudje držali pri maši enako, kot se držimo mi, bo to spet katoliška dežela. A to bi bila rekatolizacija, ki nam jo mnogi očitajo. Mislim, da ima že sam Bog drugačne načrte. Povrnitev starega ne pride več v poštev. Posameznik se v hierarhični cerkvi, z močnim likom duhovnika, ki skorajda misli namesto tebe, ni mogel dovolj razviti. Nova evangelizacija zato ne sme biti stara, niti prikrita stara. Naše izhodišče pri pisanju programskega načrta je bilo zato vprašanje iskrene vere in svobodne odločitve zanjo. Začeli smo, tako kot Luter pred 500 leti, pri vprašanju osebne vere.

Za prvo žensko profesorico teologije, Uto Ranke Heinemann, je največji problem moderne cerkve povezan z nenavadnim odnosom do spolnosti. Gre za vprašanje homoseksualnosti, celibata, pedofilije, odnosa do žensk. Teh problemov še niste nagovorili?

Če začnem pri homoseksualnosti – sama spolna usmerjenost je zame predmoralno stanje, ki ga ni mogoče kvalificirati negativno ali pozitivno. Cerkev je zato proti homofobiji. Mislim, da je cerkveni nauk do tega že prišel. To vprašanje postane moralno vprašanje šele, kako ti to homoseksualnost živiš. Mi pa spolnost seveda razumemo tako, kot je zapisana v Svetem pismu. In sicer, da je njen namen reprodukcija vrste ter izmenjevanje ljubezni in nežnosti med moškim in žensko.

A v evangeliju po Filipu, ki govori o Kristusovem življenju, lahko recimo beremo, da je Odrešenik ljubil Marijo Magdaleno bolj kot vse ostale ženske, da jo je poljubljal na usta in podobno. Iz tega mnogi sklepajo, da je bil Kristus poročen. Vi duhovniki se v cerkvi ne smete poročati šele zadnjih nekaj sto let. Ali ni to malce nenavadno?

Da je bila Marija Magdalena njegova žena, se ne da dokazati. Je pa res, da je bil njen lik v prvi cerkvi izredno pomemben. Ni bila ona po naključju tista, ki je prva vstopila v prazen grob. Po drugi strani pa Kristus, ko govori o samskosti, med mogočimi razlogi zanjo omenja tudi božje kraljestvo. Res je, da sta se škof in duhovnik v začetku lahko poročila in da je celibat le sčasoma postal obvezen za duhovnike. Ker gre za predpis, se ta obvezni duhovniški celibat lahko tudi zelo hitro ukine. Teoloških ovir tukaj res ni.

Vi ne bi imeli težav s tem, da bi se recimo poročili?

Sam osebno s teološkega vidika ne bi imel težav z ukinjanjem obveznega celibata za duhovnike. Bi pa imel težave, če bi cerkev rekla, da nihče ne sme več biti samski. To pa bi bilo v nasprotju z evangelijem.

A problem je, da mnoge od teh praks omalovažujejo vlogo ženske. Tudi prepoved poroke ima to konotacijo. V cerkvi je ogromno pravil, ki še vedno namigujejo na umazanost ženske. Ali se ne strinjate, da bi v veri morala biti oba spola enakopravno dojeta?

Se strinjam. Prepričan sem celo, da je osvoboditev ženske eno najpomembnejših evangeljskih znamenj. Če tisočletna drugorazrednost ženske izginja, to pomeni, da napreduje tudi evangelij. Jezusov odnos do žensk je bil namreč, če se lahko tako izrazim, gledano z današnjimi očmi, izredno normalen. Jezus je bil do žensk sproščen in študije, ki jih cerkveni zgodovinarji delajo pišejo o teh vprašanjih, o prvih stotih letih krščanstva, govorijo, da je bila sprva krščanska žena izredno svobodna. Ne samo, da je lahko sama hodila na trg, na molitve, lahko je imela tudi vodilno vlogo v cerkveni skupnosti. Potem pa se je okrog leta 120–150 začel zaton te ženske vloge. Zakaj? Ko se je krščanstvo krepilo, je začelo zbujati zanimanje rimskega cesarstva, ki je hotelo to novo sekto nadzirati. Ker je bila svobodna ženska v tistih antičnih razmerah zelo vpadljiva, je verjetno cerkev žensko umaknila iz javnosti, da je bila potem podoba cerkve bolj skladna s tedanjim svetom. Kasneje so prišle na vrsto etikete o ženski, ki jih v evangeliju ni. In sicer da je spolnost umazana, da je ženska skušnjavka, ki jo je treba potisniti na rob, kar konec koncev vodi tudi k burkam. A s Svetim pismom to nima nobene zveze in upam, da se bomo po drugem vatikanskem koncilu vrnili k bolj evangeljskemu umevanju ženske.

Pa se bomo? V Sloveniji imamo kdaj občutek, da je naša cerkev bolj papeška od papeža.

Priznam, da ovire obstajajo. O tem sem tudi sam pisal. Ženska recimo pri nas na procesiji še vedno ne sme nositi neba, torej pokrivala nad duhovnikom in monštranco, ki simbolizira nebesa. Češ da lahko nebo nosijo le moški. Ženska tudi ne sme hoditi na čelu procesije. V nekaterih delih Slovenije poskušajo sedaj po farah te prakse tudi spremeniti, le da včasih ženske same rečejo, češ da se to ne spodobi …

Naša cerkev je bila vedno ljudska ali kmečka in ni bila v ekonomskopolitičnem smislu nikoli desna. Je pa v spopadu s komunizmom začela dobivati identiteto antikomunistične tvorbe.

V politiki imamo zato kvote.

Ja saj, naj se jih politiki potem tudi držijo. V glavnem, ženska ne sme biti umevana kot obredno nečista. Mišljenje, da je ženska neprimerna za duhovno vodenje in sveta opravila, prihaja iz poganskih časov. To zame ni evangelij in strinjam se, da moramo iti prek tega. Pravim le, da je z vidika konkretnega župnika danes problem najti ženske, ki so pri tem pripravljene sodelovati. A se to počasi spreminja.

Največje konkretno vprašanje slovenske cerkve pa je seveda soočanje s posledicami bankrota mariborske nadškofije. Je pri tem vprašanju že prišlo do katarze? Oba škofa, Stres in Turnšek, nista nikoli bila zares kaznovana.

Ne, kanonične kazni ni bilo. Ko sta se vrnila, sta bila tudi normalno inkorporirana v škofovsko konferenco. Slika o polomiji ni jasna. Včasih se mi zdi, da se v cerkvi o Mariboru raje šušljajo po hodnikih in nekako uživa v konspirativnosti, kot da bi se jasno spoprijeli s problemom.

Kazen sama, da se popravim, seveda niti ni tako bistvena. Ali ni glavno vprašanje, ali se bo cerkev iz te zgodbe kaj naučila? Bo še naprej podpirala neoliberalne ekonomske programe, slavila trg in prevzemanje odgovornosti vsakogar za sebe, namesto da bi spodbujala solidarnost? Bo cerkev še kdaj podpirala odpise dolgov najbogatejšim in podobno?

Saj je Bog izrekel sodbo. Ostala sta samo prah in pogorišče. Pa sramota in avstrijski lastnik nadškofijskega dvorca. Sodba je bila izrečena, refleksija pa še ni bila opravljena. Meni se postavlja vprašanje, kako da smo se tako zlahka predali bogu Mamonu, torej lažnemu bogu denarja, da smo celo kršili prvo zapoved, veruj v enega Boga, da smo začeli verovati v denar bolj kot v Boga samega. Je bila ozadju vera v nekakšno utopijo, želja po mogočni cerkvi, posnemanje nemških škofij, revanšizem? Tovrstne refleksije manjka. Lahko se strinjam, da osebna odgovornost Turnška in Stresa ne more biti velika, ker sama niti nista bila glavna odločevalca. Sem pa zadnjič v Mariboru slišal glede vsega tega dva komentarja. Oba sta prišla iz ust duhovnikov. Eden je bil: Vrgli smo se v denar, projekt ni uspel, in vse smo izgubili. A bilo bi še huje, če bi projekt uspel! Drug pa je bil, češ da če bi bil Grmič škof, do tega, kar se je zgodilo v Mariboru, gotovo ne bi prišlo. Grmič seveda ne bi norel za denarjem, ker je bil odločno proti vsakršnim neoliberalnim paradigmam.